Naj prebiramo njeno prvo delo Purity and Danger ali pa njena poznejša dela iz sedemdesetih let, ko se je začela intenzivno ukvarjati z vprašanji hrane in porabe in s teorijo tveganja, povsod najdemo neprestano analiziranje revščine, neenakosti, izključevanja in moči. Tudi njene analize ritualov porabe dokazujejo, da revščina ni to, da ljudje skorajda nimajo sredstev za preživetje, temveč da je revščina položaj, ko se ljudje prek dobrin ne morejo več povezovati z drugimi ljudmi in ne morejo več izvajati ritualov porabe in simbolne menjave, ki utrjujejo solidarnost (ko se ljudje zaradi ekonomske stiske, ki jim onemogoča medsebojna ritualna obdarovanja, redno ne obiskujejo več). Mary Douglas je v resnici na drugih primerih pokazala tisto, kar je Lévi-Strauss poudarjal v svoji analizi totemizma. Tako kot domačini niso iracionalni v svojih potrebah po iskanju živalskega prednika, tako tudi porabnik s porabo dobrin opravlja miselne procese, saj dobrine niso dobre zgolj za hranjenje in oblačenje, temveč so dobre za mišljenje. Mary Douglas torej ne zanimajo dobrine, temveč družbena razmerja, ki se kažejo v teh dobrinah in ki se skoznje vzpostavljajo. Prav družbena razmerja pa so zaznamovana z neenakostmi in izključevanjem. Glavni metodološki temelj njenih knjig je, da zanemari praktično uporabnost dobrin in išče pomene, ki jih imajo dobrine za družbena razmerja med ljudmi. Tako kot potrebe je tudi poraba družbeno konstruirana in opravlja pomembno komunikacijsko vlogo med ljudmi, saj sporoča sloge porabe in s tem obenem tudi življenjske in miselne sloge.