Odtujenost tudi ni samo odsotnost nečesa. Odtujenost je točno tisto, kar posameznik danes doživlja kot lastno substanco. Ker je pozabil na grehe svojih dedov in nekritično sprejel njihova izhodišča in vrednote, sistemsko sili naprej v isto smer in se potem čudi, če na koncu samo nedoločno čuti, da nekaj pri vsej stvari ni v redu. Izgleda, da je ta sposobnost generacijske samoprevare do meja norosti vgrajena v človeške civilizacije. Kako naj si človek sicer razlaga absurdne značilnosti izumrlih civilizacij, na primer egipčanske, ki je častilo bike in jih v dvajsettonskih sarkofagih pokopavala v dolini faraonov? Če je mogoč tak absurd, so seveda možne tudi bolj subtilne oblike kolektivne norosti!