Med obema vojnama so ženske skoraj pri vsaki hiši šivale za domače potrebe. Dekleta so se šivanja priučila, da so znala sama popraviti malenkosti. »Naša mati so se leta 1914 izučili za šiviljo pri Benčinovi teti v Bukovici. Takrat so jim kupili Pfaffov šivalni stroj, na katerega so šivali za domače. Mene so oni naučili šivati in še zdaj šivam na mamino mašino.« (1) »V Dane je hodila šivat teta Francka iz Bukovice. Vse dni sem bila okrog nje in jo gledala, kako šiva. Rada mi je kaj pokazala, zato sem se precej naučila. Imela sem punčko za igrat. Njej sem najprej šivala, pa so se domači norčevali iz mene. Mama pa so rekli, naj le šivam, da mi bo še prav prišlo. Kasneje sem doma vse popravljala. Obračala sem srajčne ovratnike in manšete, krpala srajce, predpasnike, spodnje perilo in drugo. Kar naprej se je šivalo, ni se kar vrglo stran kakor zdaj. Ko je bilo popravljeno, so bili mama zadovoljni in so govorili da je kot novo, tako lepo je zašito.« (18) Ženskam, ki so se same z delom priučile šivanja, je ta spretnost pomagala pri lažjem preživetju in prispevala k bolj uglednemu življenju. »Kot deklica sem pomagala šivati pri sestrični Angeli Rojc, ki se je šivanja in krojenja izučila pri Kolaričevih v Ljubljani. V času po vojni se je večji del perila in oblek šivalo, krpalo in predelovalo doma. Po vaseh so takrat malo kupovali stərjane obleke (konfekcijska oblačila). Kadar je imela sestrična veliko naročil, me je rabila za ročno šivanje gumbov, robov, delo v štihe (nadevanje). Ker me je šivanje veselilo, sem opazovala in vpraševala, kako se kaj dela. Sestrična je znanje šivanja ljubosumno čuvala zase. Očetova sestra Antonija Turk je bila izučena šivilja v Novem mestu. Njej sem pomagala pri ročnem šivanju, kaj več pa ne. Nekaj izkušenj pa sem si nabrala. Ko mi je mamina sestra poslala iz Amerike šivalni stroj, sem začela s šivanjem, najprej zase, potem drugim, kar mi je pomagalo preživeti v težkih časih. Rada šivam še danes.« (12)