V letih med obema vojnama in po drugi svetovni vojni je v Ribnici klobuke izdeloval in popravljal klobučar France Trampuš. »Klobučarstvo je po prvi vojni v Ribnico vnesel moj oče. Rojen je bil leta 1898 v Preski pri Medvodah. V Radovljici je bil vajenec, kjer je delal pri mojstru Josipu Bogataju, izpopolnil se je v klobučarskih tovarnah v Vršcu in Škofji Loki. Pomagalske preizkušnje, tako so imenovali takrat pomočniški izpit, je opravil leta 1928 pri obrtni zadrugi klobučarjev v Celju. Za svoj posel je iskal kraj, kjer bi se dalo dovolj zaslužiti. Ostal je v Ribnici, kjer je spoznal Nežo Tomšič, izučeno šiviljo. Skupaj sta delala potem, ko mu je Sresko načelstvo v Kočevju 1932. leta izdalo pooblastilo za opravljanje obrti. Delavnico sta imela v hiši nasproti Češarka, zraven žandarmerije. Mati je ročno šivala dodatke h klobukom, obrobni pas, znojnico, običajno tudi svileno podlogo. Na zunanji strani med kraji in oglavjem je prišila usnjene, platnene ali satenaste trakove raznih širin, ki jih je na kraju zaključila v pentljo. Namesto traku je uporabljala tudi žnorco (okrasno vrvico). Za ženske klobuke je kot dodatek izdelovala cvetje iz različnih materialov. Zunanji rob klobuka, ki je lahko raven ali zapognjen navzgor in navznoter, je obšila s tankim filcem, svilenim ali rips trakom, da je bil zaščiten pred obrabo. Oče je kupil ročno izdelane lesene lipove kalupe različnih velikosti in oblik, saj je pri oblikovanju oglavja rabil na vrhu okrogle, koničaste ali ravne.« (33)