Leta 1991 je iz obleganega Sarajeva prišel v Slovenijo. Stvari so nenadoma postale manjše, manj megalomanske. Ponujeni honorarji takšni, da jih je označil za "žaljive." A kljub temu je zaigral v uspešnici Klinika Tivoli, se lotil Tv Teatra Paradižnik, s katerim je v prostor vnesel nekaj situacijskega in "nadrealističnega" sarajevskega humorja. Kot gledališki režiser se je izkazal tudi kot poslovnež. Ali bolje - "uporabni umetnik", kot pravi sam. To, da ima komedija ali bulvarka pri nekaterih še vedno zaničljiv prizvok, ga ne moti. "Ne zanima me delati stvari, ki jih nihče ne razume. Ne zanima me, da se skrivam za nekakšno "umetnostjo" v narekovajih, samo zato, da bi prikril svoje neznanje, ali da bi s psevdointelektualnimi lupingi razkrival svoje notranje frustracije." Dela za ljudi. Njegove predstave kot so Dan norosti, Balkanski špijon, Rigoletto, Kaj pa zdaj? (v produkciji Teatra 55) je videlo več kot dvesto tisoč ljudi, ponosno pove. "Halo, slovenski film?" Status provokatorja si je utrdil s svojimi že ponarodelimi izjavami kot: "Slovenski film je podobno nemogoča sintagma kot norveška baklava ali turška pica." Ali: "Slovenski igralci bi še plačali, da bi nastopili na filmu, s tem znižujejo nivo honorarjev". In še: "Nikjer na svetu nisem videl takšnega forsiranja slabih avtorjev, in nikjer drugje nisem videl, da se talente tako tlači." "Če kdo s tem, da sem provokator, misli resno, to jemljem kot kompliment," se zareži. In poleg tega si provokacijo na račun Slovencev že lahko privošči. Sploh po zadnjih uspehih, ko je spet "bolj slovenski igralec kot kdaj koli prej", čeprav so mu v tistih prvih dneh, ko je prišel v Slovenijo in je honorar krvavo potreboval, menda na nekem filmu zabrusili, da "imajo dovolj naših igralcev". Sam nikoli ni vedel, kdo so "naši" in "vaši". Rojen je v mešani sarajevski družini, en dedek Musliman, drugi Srb, ena babica ciganka, druga Hrvatica; in tudi "Sarajevo nikoli ni bilo mesto, kjer bi se ljudje delili na naše in vaše", pove. Zato pa, ah, spet tista njegova - si še vedno dovoli deliti ljudi na tiste, ki poslušajo Rollinge in tiste, ki polušajo Beatlese. Tudi zato si je za uniformo bosanskega vojaka v Nikogaršnji zemlji kar sam izbral majico s simbolom Rolling Stonesov - usta z iztegnjenim jezikom. Zaradi avtorskih pravic se je zapletlo v ZDA, a Mick Jagger je osebno poslal pismo, kjer jim je zagotovil, da jim ne bodo delali težav; in jim obljubil, da se z ekipo filma sreča na festivalu v Torontu. Čisto vse želje se pač ne izpolnijo, Jaggerja v Toronto ni bilo.