Na položaj, v katerem so se znašli, izbrisani, kot so se sami poimenovali, že dolgo opozarjajo. »Posredovali bomo dokaze o deportacijah, nasilnem ločevanju družin, nepriznavanju zasluženih pokojnin in starševstva novorojenim, izselitvah iz stanovanj, metanju hudo bolnih iz bolnišnic, odvzemanju že pridobljenih državljanstev,« so med drugim zapisali v pismu, ki so ga pred natančno enim letom naslovili na državni zbor s prošnjo, naj čim prej odpre javno razpravo o dogodkih dne 26. februarja 1992. O tem, koliko ljudi je takrat v Sloveniji postalo »nikogaršnjih«, se podatki zelo razlikujejo. Nekateri trdijo, da je bilo teh moških in žensk več kot 80 tisoč. Na MNZ je evidenca drugačna - leta 1992 jih je bilo približno 28 tisoč, slabih deset tisoč se jih je nato samih odjavilo, nekaj več kot 14 tisoč si jih je do danes nekako že uredilo status. Kaj je s preostalimi 4205 ljudmi, se ne ve. Dokumentov si niso uredili, niti to ni znano, ali sploh še živijo v Sloveniji.