Tragično sta potekala predvsem 18. stoletje in začetek 19. Matejkovi nekoliko starejši tovariši so še doživeli, kako je Poljska izgubila samostojnost, kako je vsak upor povzročil nadaljnje delitve poljskega ozemlja med osvajalke Rusijo, Prusijo in Avstrijo in kako so upornike pošiljali v pregnanstvo v Sibirijo. Samo v Galiciji, južnem delu Poljske z mestoma Krakov in Lvov, so Poljaki ob razmeroma prizanesljivem odnosu Avstrije lahko ohranjali narodno samobitnost. Zato se je Krakov razvil v drugi polovici 19. stoletja v središče poljske kulturne ustvarjalnosti in duhovnega življenja. Na poljski univerzi so lahko še vedno poučevali, ustanovili pa so tudi prvi Narodni muzej. Razvoj je bil tako obetaven, da je knez Władisław Czartoryski prenesel svojo dragoceno zbirko iz begunstva v Krakov. Zato lahko v Muzeju Czartoryskih ((5)) občudujemo tako znamenite slike, kakršni sta Leonardova Dama s hermelinom in Rembrandtova Krajina z usmiljenim Samarijanom. Zbirka, ustanovljena 1800 kot nekakšna narodna zakladnica, pozneje pa razširjena, obsega poleg antikvitet in galerije slik tudi raznovrstne militarije in spomine na slavne Poljake. Poljska si je ohranila samobitnost samo v umetnosti. Umetnikom so pripisovali vodilno vlogo, kar se je pokazalo tudi pri omenjenem slavju v počastitev Matejka. Simbolično so mu izročili žezlo namestnika v času brez kraljev.