Te službe delujejo v raznih sektorjih državne uprave. Grobo bi jih lahko razdelili na socialnozdravstvene in na represivne (policija in pravosodje). Z vprašanjem drog se ukvarja tudi šolstvo, in sicer na dva načina: s preventivnimi dejavnostmi in z učenci, ki uživajo droge. Prvi vidik ni v središču zanimanja naše razprave, se ga pa bomo dotaknili v naslednjem poglavju, drugega pa naši sogovorniki eksplicitno niso omenjali v povezavi s službami. Omenjali so le figuro šolske svetovalne delavke, čeprav pa smo po drugi strani videli, da je opustitev ali nadaljevanje šolanja pomembna okoliščina v življenju uživalca in v razvoju njegove kariere. V zdravstvenem sektorju obstaja razvejen sistem zdravstvenih domov, ambulant in bolnišnic ter sistem centrov za zdravljenje in preprečevanje odvisnosti, ki skupaj s Centrom za detoksikacijo tvorijo poseben sistem služb za ljudi, ki imajo težave, povezane z uživanjem drog. Ta sektor razmeroma dobro pokriva ves teritorij in dosega razmeroma veliko število uživalcev. Kljub dobri razvejenosti pa je opaziti, tudi zgoščevalne, centripetalne učinke, ki se kažejo v prevelikih koncentracijah uporabnikov v centrih Ljubljanski, koprski in mariborski center imajo izredno veliko število uporabnikov, kar prispeva k površnosti obravnave, predvsem pa povzroča getoizacijo, ki smo jo opisovali s tem pa tudi večjo opaznost in označenost, večjo nestrpnost okolja in manjše možnosti za izstop iz vloge uživalca. in prešibki ponudbi na periferiji. V razvoj te mreže je bilo vloženo veliko sredstev in truda in uporabniki so z njo precej zadovoljni, še zlasti glede zdravstvenih storitev. Psihosocialne storitve se tudi izboljšujejo, vendar v teh timih uporabniki občutijo primanjkljaj socialnih delavk in jih cenijo, če so na voljo. V socialnem sektorju je podoba bolj raznolična. Poleg splošnih služb, ki se imajo veliko stikov z uživalci heroina in so razširjene po vsem teritoriju, ta sektor financira še odvajalne programe in programe zmanjševanja škode. Te programe izvaja predvsem prostovoljni sektor, in sicer predvsem v urbanih centrih (le komune so na izrazitem podeželju) Pri tem velja opomniti, da je razširjenost odvajalnih programov v resnici večja. Pri tem ne mislimo samo na to, da naši uživalci odhajajo v programe po vsej Evropi, temveč tudi na to, da poleg terapevtskih skupnosti, obstaja tudi funkcija dovajanja novih uporabnikov. To funkcijo poleg društev, od katerih ima Karitas tudi zelo razvejeno mrežo, sodijo tudi vse ostale službe, od metadonskih programov, centrov za socialno delo do vključno nizkopražnih programov., njihova razvejenost je izrazito majhna, kar je problematično predvsem pri programih zmanjševanja škode, ki morajo biti blizu scene in zelo dostopni. Gre za dva radikalno različna prijema, eden ima visoki prag, drugi nizkega, eden radikalno zavrača uživanje drog in drugi uživanje sprejema prijema sta podobna krakoma jastogovih klešč. Strukturo centrov za socialno delo in deloma zavodov za zaposlovanje, ki obstaja vmes, ne bi mogli opredeliti niti kot nizkopražno niti kot visokopražno. Po svojem občem namenu in deklarirani usmeritvi socialnega dela, se pravi, po univerzalnih socialnih pravicah in usmerjenosti, po kateri naj bi pomagali vsakomur, ki pomoč potrebuje, pa tudi po tem, da so javne službe, ki naj bi bile v načelu na voljo vsakomur, bi jih lahko uvrstili med nizkopražne, po alkohološkem izročilu in tradiciji, ki pogojujeta pomoč z osebnimi spremembami, pa bi jih lahko uvrstili tudi med službe visokega praga. Raznoličnost programov je torej v socialnem sektorju precej večja in pokriva ves spekter služb od nizkega preko srednjega do izrazito visokega praga, medtem ko so službe v zdravstvenem sektorju organizacijsko in doktrinarno bolj homogene; v njih tudi obstaja razpon uslug, ki bi jih nekatere lahko označili kot bolj nizkopražne (npr. metadon) ali bolj visokopražne (detoksikacija), vendar je ta razpon bistveno manjši. Če primerjamo socialni in zdravstveni sektor, vidimo, da ekstremna kraka socialne ponudbe nosita v sebi tudi zdravstvene komponente. Že številni uživalci, strokovnjaki in druga javnost v vsakdanjem govoru opisujejo odvajanje kot »zdravljenje«. Ti programi, ki so terapevtski, so v veliki meri tudi v resnici analogni medicinskemu modelu. Hkrati, pa sta tudi osnovna ponudba in motivacija programov zmanjševanja škode javnozdravstveni (zmanjševanje tveganja okužbe, zdravstvenih posledic, oskrba s sterilnim priborom in učenje manj tveganega vedenja).