Kljub temu se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja tudi pri nas. V družinskem krogu se je »prijel« predvsem običaj izrezovanja buč, ki ob večerih strašijo na okenskih policah, balkonih in vrtovih, vse bolj razširjena pa so tudi množična praznovanja na prostem. Fenomen »noči čarovnic« je treba razumeti predvsem v širšem kontekstu potrošništva. V Ameriki je ta »praznik« povsem posveten in pomeni začetek nakupovalne mrzlice – od konca oktobra pa do novega leta se namreč ekscesno, nebrzdano zapravlja denar. Dr. Svetlana Slapšak, redna profesorica za antropologijo antičnih svetov in antropologijo spolov in dekanka ISH – Fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, poudarja, da je »zelo amerikanizirani koledar 'proslav' že tako zgoščen, da nam komaj ostaja kaj časa za običajne nakupe«. Po njenem mnenju je »edini simpatičen vidik praznovanja na prostem – za razliko od 'proslav' v nakupovalnih centrih – ta, da tu ne nastopajo veliki, ampak večinoma mali trgovci«. Korenine »noči čarovnic« segajo daleč nazaj, saj gre za prastar poganski običaj. Enaintrideseti oktober je imel, kot navaja Marjeta Tratnik Volasko v zborniku Čarovnice, med pogani poseben pomen, saj je označeval konec poljedelske sezone oziroma konec toplega obdobja in začetek mrzlega. Na ta dan so zakurili velike kresove, da bi z obliko magične imitacije pomagali soncu pridobiti nazaj njegovo moč. Nekoč so verjeli, da tovrstni dnevi, ki razmejujejo letne čase, niso le naravni mejniki, ampak označujejo tudi posebno stanje sveta. Rajnki so »živeli« med živimiV tem času naj bi bila meja med svetom živih in svetom umrlih najtanjša, zato so bila pogosta obredja, s pomočjo katerih so poskušali vzpostaviti stik z duhovi umrlih prednikov. Pri tem je treba poudariti, da pogani niso poznali koncepta nebes in pekla. Svet živih in svet mrtvih sta sobivala: rajnki so »živeli« med živimi in so bili po poganskem prepričanju dobri in hudobni obenem. Za to posebno stanje sveta pa naj bi bil značilen tudi magični spoj sedanjost in prihodnosti, zato niso bili redki rituali, ki naj bi omogočili napovedovanje prihodnosti. Prerokovanje in vedeževanje naj bi bila najbolj učinkovita prav v tem obdobju. V poganskem »obrednem koledarju« sta imela podoben status tudi zimski in poletni solsticij ter pomladansko in jesensko enakonočje, saj so ti dnevi označevali skrivnostno prehajanje letnih časov oziroma ciklično izmenjavanje plojenja, rojevanja in umiranja narave. Poganske praznike, ki so se odvijali kot neke vrste rimske saturnalije in so pomenili sredstvo skupinskega očiščevanja, je krščanstvo nadomestilo s svojimi obredi. Pri tem je pazilo, da so se časovno ujeli z ritmom vegetacije ter s tem povezanimi kmečkimi opravili. Mesto predkrščanskih bajeslovnih junakov so zavzeli svetniki in svetnice, vera v (dobre-zle) rajnike pa se je cepila na vero v hudobne duhove in njihove pomočnice čarovnice ter verne duše, ki v vicah čakajo odrešenje. V slovenskem ljudskem izročilu sicer ne najdemo posebnega dneva oziroma praznovanja, ki bi bilo posvečeno izključno čarovnicam, obstajajo pa številne šege, povezane z njimi. Čarovnice oziroma coprnice nastopajo v našem izročilu kot škodljivke: škodujejo ognju v peči in živini v hlevu, kravam »kradejo mleko«, pšenici pa rodovitnost, delajo točo… Zmaga nad čarovnicami naj bi tako pomenila predvsem zagotovilo dobre letine. Kako zelo pomemben je bil ta motiv, priča dejstvo, da so se simbolične bitke s čarovnicami – pokanje z biči, tuljenje okoli hiše, trobljenje v rogove in kurjenje kresov – odvijale v že omenjenih kritičnih nočeh poljedelskega koledarja. Sodobni imaginarijV sodobnem imaginariju je čarovnica predvsem pravljični lik: ženska, ki leti na metli in zna čarati. Ena najbolj znanih »pravljičnih čarovnic« je zagotovo mačeha-čarovnica iz celovečerne Disneyjeve risanke Sneguljčica, o kateri dr. Svetlana Slapšak pravi: »Zasnovana je kot izjemno učena čarovnica, obenem pa je treba preprečiti vsako možnost prenosa njenega znanja na mlado žensko, saj bi tako tudi ta postala nevarna za moškega. Njena preobrazba v grdo čarovnico je groba podoba prehoda prek menopavze. A spomnite se, kaj je njeno glavno orodje: besede, torej retorika, preverjanje literature, znanstveni eksperiment. Na drugi strani pa Sneguljčica disciplinira palčke po konservativnem modelu 'reda in čistoče'. Sneguljčica z znanjem, ki ga simbolizira jabolko (!), mora umreti, da bi se rodila Sneguljčica tabula raza za izpisovanje patriarhalne moči.« V mladinski literaturi je bila nekdaj čarovnica – značilne so pravljice bratov Grimm – predvsem vzgojno sredstvo za strašenje otrok. Danes pa se pojavlja tudi vse več »dobrih« malih čarovnic, s katerimi se lahko deklice poistovetijo, kar je na eni strani odraz demokratizacije otroštva, pa tudi večje enakopravnosti med spoloma. Tudi pri liku sodobne filmske čarovnice je prišlo do nekaterih sprememb, predvsem v zunanji podobi, ki je postala poudarjeno privlačna. Zgovorna ilustracija sta hollywoodska filma Čarovnice iz Eastwicka in Čarovnije za vsak dan. »Če pogledamo filmske primere privlačnih čarovnic, so bili ti v hollywoodskih filmih 40. in 50. let nekakšen ironičen in liberalen odgovor na filme noir in lik usodne, zločinske ženske; tanka linija profeminističnih čarovnic se je tu in tam ohranila – denimo v novejšem francoskem filmu, v katerem Jeanne Moreau in Vanessa Paradis zmagujeta nad hudičem (Jean Reno). V filmih Čarovnice iz Eastwicka in Čarovnije za vsak dan gre zgolj za rahlo odstopanje od sodobnega vraževerja, ki ga prepoznamo v osladnih pop-kultih 'angelov'.« Beseda čarovnica pa je še vedno živa tudi v vsakdanjem govoru, kjer se uporablja kot slabšalni izraz za »neprivlačno« in domnevno hudobno, običajno starejšo žensko. Ta prenos pomena »jasno označuje strah pred znanjem starejših žensk, pred njihovo avtoriteto in močjo – ustrahujem, ker sem prestrašen«.V liku čarovnice so, kot smo videli, utelešeni številni mizogini stereotipi o ženskah. Ali obstaja tudi možnost pozitivne identifikacije s čarovnico kot modro, neodvisno, pokončno žensko? »Nisem prepričana, da so v današnjem času možnosti novega proizvajanja zgodb oziroma kreiranja ikon iz tega osnovnega teksta ravno velike. Če pa bi se recimo v zgodovini našla konkretna oseba, ki bi jo nato znanstvenice, umetnice in medijske osebnosti v skupnem projektu promovirale prek simbolne zgodbe, bi to lahko vplivalo na spreminjanje seksistične mentalitete,« odgovarja dr. Svetlana Slapšak. Živa verovanjaPresenetljivo je, da danes čarovnic ne najdemo le v pravljicah in filmih, ampak tudi v verovanjih ljudi. Dr. Mirjam Mencej, raziskovalka vaškega čarovništva, izredna profesorica za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ta pojav povezuje s specifičnim načinom vedenja: »Čarovništvo je gotovo fenomen, ki izginja, a vendar ga še najdemo zlasti v bolj ali manj zaprtih vaških skupnostih, za katere je značilen kognitivni koncept omejenih dobrin: gre za različne vrste vedenja vaščanov, ki kažejo na to, da ti svoj socialni, ekonomski, naravni univerzum razumejo kot tak, v katerem so vse zaželene stvari – zemlja, bogastvo, zdravje, prijateljstvo, ljubezen, moškost in čast, spoštovanje in status, moč in vpliv – na voljo zgolj v omejenih količinah in jih je vedno premalo. Poleg tega ni načina, ki bi omogočal razpoložljive zaloge povečati. Znotraj takega zaprtega sistema, v katerem je količina 'dobrega' omejena in je ni mogoče povečati, je jasno, da lahko posameznik izboljša svoj status samo na račun drugih. Temeljno čustvo, ki je v ozadju obtožb čarovništva, je torej zavist. Če sosedu polje uspeva, če se mu prašiči redijo, če imajo krave veliko mleka, je deležen zavisti sosedov, saj si je najverjetneje prilastil večji del 'skupnega dobrega', kot mu pripada, in bodo imeli zato sami manj.« V svoji raziskavi sodobnega vaškega čarovništva v vzhodni Sloveniji je ugotovila tudi, da ni mogoče govoriti o čarovnici kot enotnem liku, ampak je treba ločevati med več vrstami tako imenovanih čarovnic. »Najprej so to osebe, ki so bile obtožene čarovništva na podlagi medsosedskih napetosti: iz zavisti naj bi izvajale dejanja, ki naj bi drugim škodovala – na primer sosedom zakopljejo v njivo jajca, da njihova njiva ne bi obrodila. Tovrstne obtožbe ostajajo med sosedi, najpogosteje celo sploh niso izrečene. To vrsto čarovnic sem poimenovala 'sosedska čarovnica'. Na drugi strani so osebe, ki jih imajo vsi ali vsaj večina v vasi za čarovnice – to so tako imenovane 'vaške čarovnice'. Te so navadno obtožene, kadar gre za škodo, povzročeno vsej skupnosti, na primer posledice toče, zlovešč sloves pa lahko dobijo zaradi svojega statusa (so revne, osamljene, živijo na robu vasi, neporočene itd.), videza (stare, sključene, šepaste, zanemarjene…), vedenja (prepirljive, radovedne, se vedejo 'kot moški', ker kadijo, pijejo, preklinjajo…), ukvarjanja z zdravilstvom itd. Povsem nekaj drugega so tako imenovane 'nočne čarovnice', ki se ponoči kažejo kot nevidna prisotnost ali (večbarvne) lučke in ki zavedejo človeka, da blodi naokrog. O njih govorijo vedno v množini: 'coprnice so me vodile', le redko pa jih identificirajo kot konkretne ženske iz vasi. Ti opisi in njihova dejanja so še najbliže predstavam o dušah, ki blodijo po smrti, in njihovem zapeljevanju ljudi. Kljub vsem razlikam med njimi pa ljudje o vseh teh različnih čarovnicah govorijo kot o 'coprnicah' in jih izrecno med seboj ne ločujejo.«Pri tem je zanimiva tudi spolna asimetrija – število moških, osumljenih čarovništva, je zanemarljivo v primerjavi s številom osumljenih žensk, nasprotno pa med vedeževalci oziroma deklariranimi nasprotniki čarovnic število moških zelo naraste. Zgodovinski spomin in umetnost Pri pisanju o fenomenu čarovništva seveda ne moremo mimo tako imenovanih modrih žensk, ki so bile pogosto obdolžene čarovništva. V patriarhalni družbi je bil, po mnenju dr. Svetlane Slapšak, »položaj 'čarovnic' vedno ambivalenten – bile so poklicne zdravilke, predvsem za porod in ženske bolezni, obenem pa so bile grešni kozel, vedno na robu družbe.« Mnoge med njimi so bile v obdobju tako imenovanega lova na čarovnice usmrčene. »Ta vidik čarovništva bi potreboval strokovno utemeljen zgodovinski spomin, ki bi bil ključnega pomena predvsem pri nastopanju zoper poceni mistifikacijo, posredno pa tudi zoper vsako mistifikacijo preteklosti, tudi polpretekle zgodovine, čemur smo danes priče. Razsvetljenstvo ni izgubilo pomena – nasprotno, tu je še kako potrebna rehabilitacija.« Ena od oblik zgodovinskega spomina so tudi muzeji. »V Avstriji so postavili muzej čarovništva, kjer so prikazane mučilne naprave in ohranjeni zapisniki sojenj, na katerih so iz žensk izsilili priznanja čarovništva. Teh stvari se je treba spominjati z vso resnostjo in spoštovanjem,« poudarja Nada Kirn Špolar. Po njenem mnenju pa bi bil potreben tudi simbolen poklon spominu vseh žensk, ki so umrle zaradi obtožbe čarovništva. Skupaj z Marjeto Godler in še nekaterimi je leta 1999 pripravila umetniški projekt Kdo se boji čarovnice? v okviru festivala Mesto žensk. »S to zvočno-vizualno instalacijo smo želeli fenomen lova na čarovnice osvetliti skozi prizmo sedanjosti, ki je prav tako prepletena s preganjanjem in žrtvovanjem drugačnih.« V Nemčiji so v spomin na »čarovnice« postavili Stolp belih žensk in na tak način simbolno potrdili njihovo nedolžnost. Spomenik je postal prava turistična atrakcija in torej dokazuje, da je mogoče tudi pozitivno obeležje minulih grozot. »Tudi Slovenci bi morali izbrati umetnika, ki bi na sodoben način, z možnostmi, ki jih ima sodobna umetnost, izrazil naš kolektivni obulus do žrtev,« je prepričana.Noč čarovnic pri nas Sodobna praznovanja »noči čarovnic« pri nas so predvsem tematske zabave, v katere pa se vpisujejo vse opisane ravni čarovništva. O poganskih koreninah pričata ohranjeni datum praznovanja in ogenj v izrezbarjenih bučah, ki naj bi odganjal zle duhove. Za razliko od praznovanj halloweena v Ameriki, kjer se otroci našemijo v različne – predvsem grozne – like iz sodobne pop kulture, je pri nas praviloma prisoten le čarovniški kostum z značilno črno haljo in koničastim klobukom, krivim nosom z bradavico, razmršenimi lasmi in metlo. Eno najbolj znanih in množičnih praznovanj pri nas – udeležilo naj bi se ga več kot dvajset tisoč obiskovalcev – je Noč čarovnic pri Gradu na Goričkem, ki so jo letos priredili že devetič zapored. Pri tem praznovanju pa se pravljični vidik čarovništva povsem nereflektirano meša z »zgodovinskim« prikazom lova na čarovnico, »avtentičnim« mučenjem in slednjič tudi sežigom lutke, ki jo predstavlja, na grmadi. Tovrsten »zgodovinski spektakel« zagotovo ne sodi na takšno prireditev. Ni le neprimeren, ampak tudi neprijeten.»V čarovnice pridejo oblečene predvsem ženske. Tam pa jih pričakajo vislice in grmada. Na neki način s tem privzemajo domnevno krivdo vseh preteklih 'čarovnic'. Ženske, ki stojijo ob odru in opazujejo mučenje, se počutijo nelagodno in se začno spogledovati. Najbrž sprevidijo, da so pravzaprav same tiste, ki so tarča. Jaz bi na njihovem mestu ob tem spoznanju odvrgla čarovniški kostum,« ugotavlja Nada Kirn Špolar. Dr. Svetlana Slapšak pa svetuje: »Igranje vlog naj raje ostane v kategorijah in oblikah karnevala. Vedno namreč obstaja nevarnost, da bodo nekateri zabavo, v katero je vgrajen motiv preganjanja, razumeli kot zabavo ambruškega tipa.« ljub temu se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja tudi pri nas. V družinskem krogu se je »prijel« predvsem običaj izrezovanja buč, ki ob večerih strašijo na okenskih policah, balkonih in vrtovih, vse bolj razširjena pa so tudi množična praznovanja na prostem. Fenomen »noči čarovnic« je treba razumeti predvsem v širšem kontekstu potrošništva. V Ameriki je ta »praznik« povsem posveten in pomeni začetek nakupovalne mrzlice – od konca oktobra pa do novega leta se namreč ekscesno, nebrzdano zapravlja denar. Dr. Svetlana Slapšak, redna profesorica za antropologijo antičnih svetov in antropologijo spolov in dekanka ISH – Fakultete za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, poudarja, da je »zelo amerikanizirani koledar 'proslav' že tako zgoščen, da nam komaj ostaja kaj časa za običajne nakupe«. Po njenem mnenju je »edini simpatičen vidik praznovanja na prostem – za razliko od 'proslav' v nakupovalnih centrih – ta, da tu ne nastopajo veliki, ampak večinoma mali trgovci«.