Pravijo, da nam kazalniki gospodarske uspešnosti napovedujejo blestečo prihodnost in nam bo uspelo dohiteti in prehiteti evropsko povprečje s svetlobno hitrostjo. Evropa nas treplja po ramenih, nam izreka pohvale. Drugi, ki čakajo, da se ji pridružijo pa nam zavidajo in očitajo brezskrbno desetletje in pol razvoja, medtem ko so se sami ubadali z umazanimi "balkanskimi posli". Kakorkoli že, sedaj je na nas samih, da pokažemo iz kakšnega testa smo in kako bomo peljali evropski voz ter kje na njem bomo sedeli, ko bomo uzde in bič izročili naslednjemu. Bojim se namreč, da se bomo pridružili četi tistih, ki so sladkosti evropskega uspeha poželi, sedaj pa jadikujejo tam nekje in ne morejo zbrati poguma za drastične posege v lastno socialno in gospodarsko politiko, ki jih je pripeljala do tega, da so za kapital postali nezanimivi oz. po domače predragi. K takšnemu razmišljanju me vodijo dnevne politične in gospodarske debate kot tudi lastne izkušnje, ki kažejo, da se težav zavedamo, naredimo pa bore malo. Predvsem zaradi tak istih razlogov kot oni, ki imajo "kao" vse. Vrli sindikalisti nas prepričujejo, da ima ta država potencial zasenčiti dosežke naših zahodnih evropskih sotrpinov in je sposobna prenesti množico socialnih bonitet za brezposelne in brezposelnosti željnih. Kakšen vzgled dajemo s tem mladim? Itak nam je usojeno, da bomo z minimalno truda živeli zadovoljivo življenje, le znajti se je treba. Vedno redkejši so tisti, željni dokazovanja in izpostavljanja svojih mladostniško utopičnih idej v javno polemiko in s tem nabiranja prepotrebnih življenjskih zmag in porazov. Pogostejša postajajo razmišljanja v stilu: "Kaj mi je tega treba, saj mi bodo itak tastari plačali počitnice, samo da imajo mir pred mano, pih, za manj ko 5 EUR/uro pa že ne bom delal, raje zabušavam kot da "garam" za minimalca,...." Seveda se isto obnašajo tudi oni, od katerih bi pričakoval več resnosti in odgovornosti pri zagotavljanju primernega družinskega proračuna. Tudi vsem tistim, ki skrbijo za četo brezposelnih, ki bi naj vsako leto pomagali zmanjšati le to za kakšen odstotek v smislu absolutne brezposelnosti bi svetoval več truda, da bi na njihovih ramenih sloneli le tisti 2-3%, ki so dejansko kronično nezaposljivi. Ostalih 4-5% pa enostavno ne želi dela. Niti ne želijo poizkusiti. Pozor, govorimo o delavcih med 20. in 45. letom. Kam nas to v lovljenju evropskega standarda pelje? Ne vem, vem le, da je dandanes neprijetno in mučno iskati delavce – objaviš razpis, zavod pripravi izbor kandidatov brez omejitve izobrazbe, pošlje 15 kandidatov za 5 delovnih mest, od 15 se jih pisno na razgovor odzove 8-10, pride jih 7-8, eden se mogoče opraviči. Opraviš formalni del predstavitve podjetja in dela in jih pozoveš da naj ostanejo tisti, ki želijo na ogled proizvodnje in osebni razgovor. Kaj se zgodi? Četica kandidatov se vstane, vsak s svojim neumnim opravičilom in odhiti na zavod.