Spodrsljaji našim politikom niso neznani. Lojze Peterle je na primer na enem svojih zadnjih obiskov v funkciji predsednika SKD na Dunaju, potem, ko je Alojzu Mocku ob njegovem odhodu v pokoj potarnal o težavah s silami kontinuitete doma, ne zavedajoč se, da je to, kar počne, rahlo škandalozno in da ga opazujemo prisotni predstavniki sedme sile. Po srečanju je nato navdušen nad doseženim dolgo v noč prepeval krepčilne slovenske pesmi. Malo večji pa se je primeril sicer preračunljivemu Janezu Janši, ko je kot poseben gost dobesedno iz ozadja spremljal potek združitvenega kongresa Ljudske stranke in krščanskih demokratov. Novinarji, ki smo imeli dostop do vseh prostorov v Festivalni dvorani, smo tu pa tam z Janšo izmenjali kakšno prijazno besedo. Naš radijski tehnik Pero pa je, medtem ko smo radijci neutrudno pošiljali prispevke v informativne oddaje in krepko zamujali ter urednikom dvigali pritisk, v svoje brke momljal: »Glej ga, ta je tisti, ki danes vleče niti.« Scenarij pa se je Janši podrl. Njegov adut za prevzem združene stranke naj bi bil od njega neločljivi Peterle. Marjan Podobnik se je, ozaljšan z aferami, menda iz čiste načelnosti umaknil iz prvih vrst in vanje potisnil nič hudega slutečega Franca Zagožna. Naš Pero je že dan prej na zaključnih kongresih obeh strank komenitral, da je Podobnik spretnejši kot mag iz ozadja. Malo pred razglasitvijo rezultatov smo Jadranka Rebernik, Tjaša Slokar in jaz z balkona tiho opazovale, kako se naš kolega Vlado Vodušek in Janez Janša pogovarjata skrito očem javnosti, zavita v odrske zavese. Brez kančka zlobe smo, opogumljene nad prizorom, poklicale Voduška in mu namignile, da je zmagal Zagožen. Janša in Vodušek sta izbuljila oči. Njun pogled v temo je izdajal popolno nejevero. A ženska intuicija se je potrdila za pravilno. Janšev as je padel iz rokava. Toda posebni gost kongresa se je hitro zbral. Že čez dobro uro je bil spet tisti, ki vleče niti. Še v šoku združitve so namreč vodilni člani SLS SKD pristali na vse Janševe pogoje o skupnem kandidatu za mandatarja. Kar je postal menda v tujini izredno spoštovani bančni strokovnjak, doma pa pravzaprav neznan Andrej Bajuk. Novinarski trop je na novico čakal, kot vedno, ped vrati. Nam, radijcem se je mudilo s poročilom za drugo jutranjo kroniko. Dežurni tehnik naj bi nas namreč čakal le do okoli pol noči. Polnoč pa je bila tudi čas, ko so morali novi koalicijski partnerji v državni zbor oddati Bajukovo kandidaturo. Kot veste, jim je uspelo. Naš prispevek pa je zjutraj močno kršil predpisano minutažo. Bil je dolg okoli štiri minute, torej kar dve in pol več, kot je dovoljeno. Toda bila je posebna noč, ki je zaznamovala poznejše politično dogajanje v državi.