»Starost je lepa, če lahko še kaj postoriš,« pravi Tone Krejan, ki bo prihodnje leto dopolnil devetdeset let. Dobro se drži in vedno je pripravljen na pogovor. Rodil se je v Zgornjem Doliču, leta 1923 pa sta z očetom prišla v Dovže, kjer Tone živi še danes. V mladih letih si je izbral poklic kolarja. To je bil nekoč izredno spoštovan poklic, danes pa izumira. »Čedalje manj je lesenih vozov in skupaj z njimi izginja tudi kolarstvo in orodno kovaštvo,« trpko pove Tone, ki kljub temu še naredi kakšno leseno kolo. Tudi njegova delavnica je polna preteklosti: tam je pant žaga, brusilni stroj na kamen, stara stružnica in podobno. Tone vsak dan preživi nekaj trenutkov v delavnici. Kljub visoki starosti redi pujsa in kokoši, dnevi mu, kot pravi, tako hitreje minejo. Zaigra pa tudi na stare citre.