potok prehaja v Korški potok, se je avtobus ustavil in popotniki so kot pravi gorniki vzeli pot pod noge in se napotili po Korški soteski. Prevzela jih je njena divjina, ki razkriva med drugimi geološkimi pojavi tudi izredno nazoren prerez plasti različnih kamenin. V skalah je vodni tok izdolbil globlje tolmune, v katere se stekajo brzice, slapi... Na pečinah nad vodo se kot stražarji dvigajo v nebo samotarski bori, ki se s koreninami krčevito oprijemajo tal. Tu narava ponuja zatočišče različnim vrstam gorskega cvetja, tudi krasoticamorhidejam pisanih barv in celo mesojedim rastlinam ter seveda mnogim žuželkam, plazilcem... Na severni in južni strani tega dela Karavank izvira mnogo vrelcev, ki so jih že v 19. stoletju uporabljali za kopeli ali številne kure s pitjem. Hoja do prijazne slovenske gostilne sredi neokrnjene narave ni bila nič obremenjujoča ob žuborenju Korškega potoka in ob občudovanju biserov tega koščka koroške zemlje. Ura kosila je zbrala spet vse “pohodnike”, ki so se okrepčali ob dobrih jedeh in osvežujoči pijači, tako da so noge lahkotno “sestopale” proti avtobusu. Popoldne je izletnike čakal še obisk domačije Peršman, kjer je potekala vsakoletna proslava z govorom in nastopom godbe na pihala v čast nedolžnih žrtev iz te hiše, ki je spremenjena v spominski dom oziroma muzej antifašistične borbe na Koroškem. Peršmanova kmetija družine Sadovnik je bila do leta 1945 ena največjih kmetij v regiji. Zaradi svoje odročnosti je nudila varno zatočišče partizanom, a za domače je ta podpora partizanskemu gibanju pomenila stalno življenjsko nevarnost. Partizani so tudi 25. aprila 1945 prišli na kmetijo na pogovor in počitek, a presenetil jih je del četrte čete prvega bataljona 13. SS in policijskega polka. Vnelo se je hudo streljanje, partizani so se umaknili in tudi policijska enota, a manjša skupina lete se je vrnila in izvedla pravi pokol. Zverinsko je pobila štiri odrasle in sedem otrok družin Sadovnik in Kogoj. Hišo in več gospodarskih poslopij so požgali. Storilci so kljub procesom ostali nekaznovani. Konec štiridesetih let so domačijo delno obnovili in je bila v lasti preživelih Sadovnikovih otrok. V začetku 60. let so posestvo prodali. Zveza koroških partizanov je po obnovi hiše odprla muzej 25. aprila 1982. Leto kasneje je bil na dvorišču odkrit spomenik antifašističnemu odporu. Ta je bil kot partizanski spomenik postavljen v Velikovcu, a l. 1953 so ga neznanci razstrelili. Tu na nekdanjem trdnem posestvu družine Sadovnik se je za člane društva SZD končalo dvodnevno popotovanje po Koroški. Gostje so se poslovili od gostiteljev in se zahvalili za vso prijaznost doktorjema Zdovcu in Wuttiju, ki sta jih spremljala,