Leta 1997 se je v Himalaji ponesrečil Johan. S Tomažem Humarjem sta preplezala do takrat še nepreplezano zahodno steno Nuptseja. Johana je z vrha odpihnil vihar in enega najbolj vsestranskih plezalcev na svetu ni bilo več. Že naslednje leto je njegov dolgoletni prijatelj in soplezalec Silvo Karo v Domžalah pripravil srečanje, ki je zajemalo tudi tekmovanje, leta 1999 pa se je vse skupaj preselilo v stene nad Ospom, stene tako imenovanega Kraškega roba. Tekmovanje je bilo s tem precej drugačno, kot smo bili navajeni, potekalo pa je v izredno markantni in previsni steni Mišje peči. Dokaj nenavadno za čase, ko so se plezalska tekmovanja že davno umaknila na umetne plezalne stene v dvoranah. A tukaj je mogoče pomemben še en podatek prav v Ospu je bila leta 1988 prva tekma v športnem plezanju v Sloveniji. Takrat je bilo seveda prostora za nove smeri, ki so nujne za tovrstna tekmovanja, še na pretek in nastalo je nekaj zelo priljubljenih smeri, ki se plezajo še danes. Stene so sedaj že precej na gosto prepredene s plezalnimi smermi in skoraj ni prostora za nove. Tekmovanja so se umaknila v dvorane predvsem zaradi tega, ker je mogoče na umetnih plezalnih stenah neomejeno spreminjati in prilagajati smeri, pomembna pa je tudi prisotnost publike, kar povsod v naravi ni mogoče (in dobrodošlo). Kako torej narediti tekmo v naravni skali, ki bo še zanimiva? Pravzaprav preprosto. Silvo Karo je prišel do zamisli, da bi tekmovalci plezali kar že prej preplezane smeri, da pa vse skupaj ne bi bilo prelahko, bi jih preplezali več zapovrstjo v omejenem času. Kdor torej pripleza dlje, je pač boljši. Prvi takšen maraton je imel večji poudarek na plezanju težkih smeri. Ni toliko odločal čas plezanja kot moč in vzdržljivost plezalcev, saj nihče ni priplezal do konca vseh smeri. Nekaterim je zmanjkalo časa, drugim moči in so padli. Nič hudega, saj so vselej dobro varovani, stena pa je dovolj previsna, da se takšni padci končujejo daleč v zraku. In tako je bil prejšnji konec tedna že 4. memorial Janeza Jegliča - Johana, ki je spet privabil večino najboljših slovenskih športnih plezalcev in plezalk, za nameček pa sta tekmovanje popestrila še gosta iz bližnjega Trsta. Na žalost ni bilo najboljše slovenske plezalke in svetovne prvakinje Martine Čufar, ker je bila na plezalski turneji po Evropi, a s tem so dobile priložnost druge, med katerimi še posebej Natalija Gros v zadnjem času izstopa z odličnimi uvrstitvami v svetovnem pokalu (dve 5. mesti, skupno na 4. mestu).