Tineta Marenčeta, sicer profesor geografije in sociologije je do tega, da v svet alpinizma pogleda tudi skozi objektiv kamere, pripeljalo neko logično sosledje dogodkov. Prihaja iz gorniško-alpinistične družine, kjer sta v alpinizmu zasidrana tudi njegov mlajši brat Anže ter starejši Miha. Sam je začel plezati pri osemnajstih letih in se postopoma razvil v kompletnega plezalca. Pri tej dejavnosti ga najbolj navdušuje pristni stik z naravo, svobodo in ne nazadnje s samim seboj. Kamera v alpinizmu pa je pri njem nekaj posebnega. »Slovenski alpinisti so že v šestdesetih in sedemdesetih letih s kamero posneli potek naših prvih odprav, tudi legendarna vzpona na Makalu in Everest. Morda me je to, da so oni že takrat, s tisto opremo, naredili tako dobre posnetke in nam za seboj zapuščajo res nekaj velikega, dalo neko inspiracijo. Dodatno me je motiviralo tudi to, da bi ljudem rad na pristen način približal vsaj delček tistih zanimivih, vznemirljivih in lepih doživljajev in občutkov, ki me vedno znova zvabijo v gore in na odprave,« na kratko o kameri in alpinizmu pove Tine, ki je prvi večji alpinistični projekt posnel leta 2003 – odpravo v Kirgizijo. Iz tistih posnetkov je nato nastal film z naslovom Kaj nam je tega treba? Gre za zgodbo mladega alpinista, ki poskuša skozi film odgovoriti na naslovno vprašanje filma. Da se je vse skupaj nadalje še bolj plodno razvijalo, pa je zagotovo »kriv« tudi njegov brat Anže, ki velja za odličnega vsestranskega plezalca, s katerim največ plezata skupaj. Zanj Tine pravi, da je zagotovo pomemben kamen v njegovem snemalnem mozaiku, saj je v začetnem obdobju z njim posnel nekaj atraktivnih in zahtevnih vzponov. »S kamero sem v stenah nekoliko bolj izpostavljen, saj ne morem biti stoodstotno skoncentriran samo na plezanje. Zato je pomembno, da sem na vzpon dobro pripravljen in da sem v steni z ljudmi, ki jim zaupam. Idealna je naveza treh alpinistov, kjer se dva popolnoma posvetita plezanju, medtem ko jaz s kamero skušam zajeti bistvo vzpona. Verjamem, da na tak način lahko najbolj objektivno prikažem vzpon, naveza pa je še vedno dovolj hitra in se zaradi snemanja ne izpostavlja večji nevarnosti,« razlaga Tine, ki je letos v navezi treh, v enem dnevu, preplezal Schmidovo smer v Matterhornu. Plezali so 14 ur, medtem pa je posnel eno uro filmskega materiala. Ob tem še pove: »Ta vzpon in hkratno snemanje mi je v neko posebno zadovoljstvo, saj že sam Matterhorn velja za težko goro, zame pa je tudi ena najlepših gora na svetu. Izredno markanten, fotogeničen vrh.« Tine je tudi pobudnik in skupaj z Milanom Lebarjem soavtor oddaje Gorske sledi, katere namen je na zanimiv in poučen način predstaviti gore in dogajanje v njih. Svoje delo v prihodnje želi nadgrajevati in naslednji projekt, ki ga pripravlja s prijatelji je igrano-dokumentarni film o smeri Obrazu Sfinge, ki se nahaja v Triglavski severni steni in velja za eno najtežjih hribovskih skalnih smeri pri nas. Film bo na poučen in tudi zabaven način prikazal, kako se je v nekaj desetletjih spremenil način plezanja in pristop do alpinizma. Tine vidi v naravi, še posebej pa v gorah neusahljiv vir idej in v prihodnje se bo potrudil, da jih bo vsaj del udejanjil.