Na vprašanje, zakaj se je Tine Marenče, sicer profesor geografije in sociologije odločil, da v svet alpinizma pogleda tudi skozi objektiv kamere je težko natančno odgovoriti. Prihaja iz gorniško-alpinistične družine, kjer sta v alpinizmu zasidrana tudi njegov mlajši brat Anže ter starejši Miha. Sam se je s plezanjem začel ukvarjati na začetku študija in se je takoj začel razvijati v kompletnega plezalca, kjer pa ga najbolj navdušuje prav tisti pristni stik z naravo, svobodo in ne nazadnje s samim seboj. Kamera v alpinizmu pa je pri njem nekaj posebnega. »Slovenski alpinisti so že v šestdesetih in sedemdesetih letih s kamero posneli legendarne vzpone na Makalu in Everest in že takrat so ti možje naredili nekaj velikega. Morda mi je to dalo neko inspiracijo, vendar je tisti glavni vzvod, da sem prijel za kamero in se podal v mogočne stene nekje v meni. Kar se pri meni dogaja okoli alpinizma je rezultat sledenja intuiciji. Bistvo je narava, občutek svobode in nekaj pristnega za kar sam vem, da me osrečuje in kjer sem našel samega sebe«, na kratko o kameri in alpinizmu pove Tine, ki je prvi večji alpinistični projekt posnel leta 2003 na odpravi v Kirgiziji. Iz tiste odprave je nato nastal film z naslovom Kaj nam je tega treba? Gre za zgodbo mladega alpinista, ki poskuša odgovoriti na vprašanje v naslovu samega filma. Da se je vse skupaj nadalje še bolj plodno razvijalo pa je zagotovo »kriv« tudi njegov mlajši brat Anže. Zanj Tine pravi, da je zagotovo kamen v mozaiku, da je sploh začel snemati in posnel nekaj njegovih zahtevnih vzponov, kajti Anže velja za odličnega vsestranskega plezalca. Kako pravzaprav poteka alpinizem skupaj s kamero v roki? »S kamero sem bolj izpostavljen in posledično nekoliko pade tudi koncentracija. Idealna je naveza treh plezalcev, kjer se dva popolnoma posvetita plezanju, medtem ko jaz s kamero skušam zajeti bistvo vzpona in s tem želim alpinizem in gore predstaviti na objektiven način. Je pa kamera v določeni meri ovira za navezo«, razlaga Tine, ki je letos v navezi v enem dnevu preplezal Schmidovo smer v Materhornu, kjer je imel 14 ur plezanja in od tega je ena ura pripisana snemanju vzpona. Ob tem še pove: »Schmidova smer v Materhornu mi je neko posebno zadovoljstvo, saj že sam Materhorn velja za težko goro, zame pa je verjetno ena najlepših gora na svetu. Izredno markanten, fotogeničen vrh«. Tine je tudi pobudnik in skupaj z Milanom Lebarjem soavtor oddaje Gorske sledi, katere namen je predstaviti ljubezen do hribov in na poučen način ljudem prikazati gore. Svoje delo v bodoče želi nadgrajevati in naslednji projekt, ki ga pripravlja bo igrani dokumentarni film o obrazu Sfinge v severni triglavski steni. Obraz Sfinge velja za težko plezalno smer in namen filma bo prikazati kako se je v zadnjih letih, desetletjih spremenil pristop do alpinizma. Tine se zaveda, da je v njegovem poslu še veliko rezerve in skušal bo iz sebe maksimalno iztisniti svoj potencial..