Nedvomno smo želeli zagotoviti neodvisen položaj in ustrezen družbeni ugled sodnikov, še posebno, ker je bilo to v prejšnji ureditvi pomanjkljivo. Eden od problemov takrat je bil, da so bili sodniki voljeni vsakih osem let. To je vplivalo nanje in na njihovo odločanje. Konec koncev so le ljudje. Ena naših prvih misli je bila zato, da moramo kot drugod v Evropi in kot velja za visoke sodne funkcije v Ameriki zagotoviti trajen mandat sodnikov. Tako bodo lahko sodili nepristransko in neodvisno. V ustavi je zato precej členov, ki želijo zagotoviti prav nevtralno delovanje sodstva. Trajen mandat je gotovo eden od elementov ugleda. Tudi nepremakljivost. Marsikje se je sodnike, ki niso sodili politično pravilno, premeščalo na druge konce države. Kaj se nam je zgodilo v Sloveniji? Sistem, ki je bil na zakonski ravni vzpostavljen leta 1994, je sledil ustavi. Zakaj pogosto nismo bili zadovoljni z delom sodstva? Je sodstvo s svojim delovanjem včasih samo spodkopavalo lasten ugled? Tu je več dejavnikov. Eden je nedvomno izredno komplicirana in hitro spreminjajoča se zakonodaja. Položaj v Sloveniji je glede tega bistveno slabši kot drugje. Drug dejavnik so določene težave, ki so jih sodniki imeli, da so iz enega sistema prešli v novega, precej drugačnega. Marsikaj se je bilo treba naučiti, kar ni bilo enostavno. Tretji dejavnik je po mojem mnenju znana lastnost slovenskega naroda, kverulantstvo. Enostavno se radi tožarimo. Ko sem bil ustavni sodnik, smo obiskali ustavno sodišče na Češkem. Bilo je zanimivo. Tudi oni poznajo ustavne pritožbe. Imajo jih približno toliko kot mi. Le da je Čehov petkrat več. Podobno velja za število sporov na sodiščih. To govori o tem, da je tudi to dejavnik, četudi ne edini. Res pa je tudi, da nekateri sodniki niso delali dobro. Sodstvo samo kot sistem ni naredilo dovolj, da bi se sodnike, ki so delali izrazito slabo in zniževali zaupanje v sodstvo, izločilo. S tem senca počasi pada na vse, tudi na sodnike, ki delajo zelo dobro. Če se navežem še na ustavno sodišče. Države, ki so bile prej v socializmu, so ustavna sodišča uvajale tudi zato, ker niso zaupale, da bo pravosodje sposobno razumeti in udejanjati novo ustavno filozofijo pravne države. Ustavno sodišče naj bi bilo tisti birič, ki bi za to skrbel.Prepričan sem, da je naše pravosodje razvito do te mere, da je sposobno opravljati funkcijo varstva ustavnosti. Zato bi morali, tudi z vidika uresničevanja ustave, ustavno sodišče razbremeniti zadev, ki jih lahko opravlja redno sodstvo. Kajti zdaj ustavno sodišče ne more več normalno delovati ali pa dela s skrajnimi močmi. Nič od tega ne more zdržati na dolgi rok. Čas je, da se resno razmisli o potrebnih ustavnih spremembah. Nekaj manevrskega prostora je še v zakonodaji, a zelo malo. Problem bo rešljiv le s spremembo ustave.Omenjali ste odgovornost sodnikov. Če preidemo na politično odgovornost. Sami pišete o tem, da je slovenskemu narodu popolnoma tuja ideja o tem, da bi politik odstopil. To je vezano z demokratično kulturo in razvojem. Če pogledamo zadnjih petnajst, sedemnajst let, odkar imamo slovensko ustavo – kam gremo v tem demokratičnem razvoju? Gradimo demokratično kulturo ali jo spodkopavamo?