cijo, bi stvari tekle še bolj počasi kot že zdaj. Za to, da razmere v javnem sektorju niso rožnate, seveda niso krivi leni zaposleni, pač pa pogosto izredno kompliciran sistem dela, ki jih zna prisiliti v noro prelaganje gor papirja, da opravijo čisto osnovne naloge. Ne glede na to, da si mnogi mali podjetniki mislijo, da država stoji in pade na njih, ker da so proizvajalci, brez katerih ne bi imel nihče ničesar za pojest in obleč (in pri tem zelo radi pozabljajo na delavce in kmete, ki pa jim veljajo nekako kot govoreči stroji), tudi ljudje, ki delajo za državo, niso lenuhi in opravljajo važno delo. Za razliko od podjetij, ki lahko v času gospodarskih nevšečnosti omejijo svojo proizvodnjo, država svojih funkcij ne more omejevati, sicer znajo biti posledice zelo hude. Druga stvar je poenostavljanje postopkov, reformiranje obstoječih sistemov, za kar pa je odgovorna izvoljena oblast.