Že z vidika, da je bil pri nas novinar še pred petnajstimi leti družbenopolitični delavec, kar je kodeks od njega tudi izrecno zahteval, je jasno, da se ne moremo postaviti ob bok razvitim zahodnim državam. Tržni sistem, demokracija, pluralizem, to vse se je pojavilo šele pred nekaj več kot desetletjem in pojave, ki jih drugod poznajo že desetletja, na primer tržno novinarstvo, mi šele spoznavamo. Toda če se primerjamo z državami nekdanje Jugoslavije, ugotovimo, da je slovensko novinarstvo v tem času doseglo veliko pozitivnega, predvsem na področjih svobode izražanja, uveljavljanja komunikacijskih pravic, tudi profesionalnosti in kakovosti novinarskega dela. To na primer pokaže tudi primerjava z medijskih prizoriščem v Hrvaški, katere tisk redno spremljam. Tudi na področju novinarske etike. Rumeni tisk je na primer pri nas do javnih osebnosti še vedno zelo prijazen in večinoma ne posega v tiste vidike zasebnosti, katerih razkritje bi za medijske zvezde in politike bilo neprijetno. Na Hrvaškem pa lahko na prvih straneh berete podrobnosti o družinskem življenju, zunajzakonskih aferah znanih ljudi in podobno. Fotografije mrtvih samomorilcev in imena posiljenih deklet so v hrvaškem tisku nekaj običajnega.