V celi zgodbi je morda najhujša ali pa najbolj žalostna moralna izprijenost tistih, ki nekako vedo, da je s posvojitvami nekaj narobe, pa vendarle niso pripravljeni pomesti pred svojim pragom z odločnim: »Ne! Spoštovani kolegi, to je pa preveč.« Človek, ki ni sposoben v imenu dobrega reči nečemu »ne«, ne glede na posledice in izgubo lastne koristi, je osebnostno oz. moralno pokvarjen in neprimeren za delovanje v politiki. Vprašanje je, koliko levih politikov v tem trenutku čuti, da je nekaj narobe s slepo in nekritično podporo predlagani družinski zakonodajo, pa tega ne izreče naglas in javno. Koalicija bi v tem trenutku lahko priznala in rekla: »Po tehtnem premisleku in upoštevanju javnega mnenja ter nekaterih strokovnih argumentov, smo se odločiti umakniti predlagano družinsko zakonodajo. Posvojitve so postale dejansko preveč delikatne. Referendum bi bil v teh recesijskih časih na nek način 'perverzen' – metanje denarja skozi okno... Predlagano družinsko zakonodajo torej umikamo.« Moralno odgovorni politični oz. koalicijski voditelji bi bili tega sposobni, in krona jim zato ne bi padla z glave.