Z osvoboditvijo izpod komunističnega jarma so se tudi v slovenski družbi začele spremembe, ki so bile drugod že sprejete. Normalna posledica izbojevane svobode, vzpostavitve demokracije, uveljavitve človekovih pravic in pravne države je bilo tudi priznanje verske svobode in pravic: verniki, v prvi vrsti katoličani, so spet smeli iz zasebnosti in zakritij v javnost. Za njihove zatiralce in fanatične privržence sekularizacijske doktrine je bil to šok, nekaj povsem nesprejemljivega. Kar so mnogi od njih po tihem mislili, so nekateri izrekli naglas v smislu: »krščanarji spet dvigajo glave«, »še premalo smo pobili te golazni« … Zaradi polstoletne totalitarne oblasti so imeli ti laični fundamentalisti v rokah vsa sredstva – od medijskih in propagandnih do političnih in ekonomskih – in so hoteli z njimi izničiti vse možnosti, ki jih daje verska svoboda vernikom, v našem primeru katoličanom in njihovi Cerkvi. Ti fundamentalisti so odtlej izgubili nekaj družbene moči, a so to nadomestili s še večjim fanatizmom in sovraštvom, ki ga bruhajo po medijih. Z vsem tem dogajanjem se je tudi naša družba začela normalizirati in doživljati prehod od ideoloških vprašanj h kulturskim, se pravi bivanjskim in religijskim.