eseda Trbovlje bo zmeraj ostala kakor svetel spomin, kakor pritajeno upanje srca, kakor edini, poslednji cilj.« Ne vem sicer, kdo od avtorjev trboveljskega LRP, lokalnega razvojnega programa, je ta »skoraj« verz Ludvika Mrzela vzel za izhodišče dokumenta vseh dokumentov v Trbovljah ta hip, toda usluge mu s tem ni napravil. Nasprotno: še najbolj je pripomogel k temu, da začne bralec razvojni program podzavestno brati kot nekaj poslednjega, kot neke vrste epitaf, nagrobni napis Trbovljam, zapisan v slogu »ljube Trbovlje, v nas boste ostale kot svetel spomin, kot up srca, ki si ga nismo nikoli upali izreči naglas, skratka, kot naš edini in - zadnji cilj. Amen.« Koliko bolj upa polni in Trboveljčanom lepšo prihodnost napovedujoči bi se brali tile Mrzelovi stavki: »Glej, iz samih drobnih nevidnih elementov je svet zložen (...) Iz elementov, vam rečem, kameradje, tako majčkenih, drobnih, da najmanjših med njimi še nista zadela ne kramp ne dinamit, učenost sama pa že zdavnaj ve, da so, in veruje, da bova nekoč naletela nanje jaz ali ti.« P. S.: Ali pa kameradje občinarji. Nekoč ... Dobro pa bi bilo, da čim prej.