EPILEPTIČNE NAPADE SEM IMELA POVSOD: V BAZENU, DOMAČI KADI, NA ULICI, KOLESU, MORJU … TO SEM SPREJELA, GOVORILA PA SEM SI: VARUJE ME VARNOSTNA SLUŽBA, KI JO IMAM V TILNIKU. NOTRANJI GLAS MI JE NAREKOVAL: NAREDI TO ALI NE STORI TEGA!, PA SEM TAKOJ SEDLA. DOSTIKRAT SEM SE TUDI V MISLIH UPRLA, KO SEM ZAČUTILA SLABOST: BEŽI STRAN, ZDAJLE TE NE POTREBUJEM! ČE SEM TO IZREKLA NAGLAS, SEM NAPAD VČASIH TUDI PREGNALA. TOLIKO SEM SE SPOZNALA, DA SEM VEDELA, KAKO LAHKO KAJ OBVLADAM. ZAME JE BILA EPILEPSIJA LE ENA OD HIB, Z NJO SEM ŽIVELA KOT KDO DRUG, KI ŠEPA ALI JECLJA. A ŽAL JE VERA, NE LE KRŠČANSKA, TEMVEČ VERJETNO VSAKA, ČLOVEKA, KI JE DRUGAČEN OD VEČINE, OŽIGOSALA. IN VZGAJALA PRAVILO, KAKŠEN IN KAJ ČLOVEK MORA BITI, NAMESTO DA BI LJUDEM NAREKOVALA, NAJ SPREJMEJO VSAKOGAR. LJUDI Z EPILEPSIJO JE OZNAČEVALA KOT POSEBNEŽE, OD BOGA ZAZNAMOVANE ALI POSLANE, ZATO SE JIH JE OKOLJE BALO, IZOGIBALO, JIH GLEDALO KOT MANJVREDNE. DOKLER SE ZNANOST NI DOVOLJ RAZVILA, JE EPILEPSIJO CELO UVRŠČALA MED DUŠEVNE BOLEZNI, OBOLELI ZA NJO PA SO VELJALI ZA NORČKE.”