Nič se ne spreminja. Pred dnevi srečam prijateljico, ki je že toliko časa nisem, in se spustiva v običajno ažuriranje življenj. Dokler se ne dotakne neke strune, ki je verjetno skupna marsikomu. Izobražena mlada ženska, ki dobro opravlja svoj poklic, “a vseeno vse to, kar dobiš od kolegov, je »tega pa tega nisi dobro naredil«, to je standard. Nobenega konstruktivnega pogovora in seveda nobene odprto izrečene pohvale za to, kar je bilo dobro opravljeno”. Poznam kakovost njenega dela, zato tudi vem, da nakazuje brnenje te strune na neko družbo, ki je vse bolj osredotočena na forsiranje kompetitivnosti med osebki, na življenje po načelu “daj-dam”. Zakaj bi potem obstajali neka solidarnost, neki občutek skupnosti, neko medsebojno vrednotenje in bodrenje ter konstruktivna analiza opravljenega dela, ki vključuje tako kritiko kot tudi pohvalo za to, kar si dobrega naredil? Vse bolj postajamo družba, uperjena v industrijsko in trgovsko racionalnost, znanstveno dokazovanje vsega, zato smo tudi družba, ki je nedvomno zašla v globoko krizo. Prevladujejo številke, eklatantni rezultati, politična pripadnost, ni več prostora in posluha za ustvarjanje neke drugačne življenjske harmonije, ki vključuje predvsem drugačno harmonijo v medčloveških odnosih. O človeku se ne sprašujemo, “kakšen je”, pač pa “čigav je”, ne znamo se (več) veseliti ob dosežkih drugih ljudi, izgovarjamo se pač