Osebe so največkrat najmočnejša in najvažnejša lekcija. Sinoči se mi je zgodilo nekaj, pa čeprav neznatnega, kar mi je zopet potrdilo, kar že celo življenje spoznavam. Povsem nepričakovan telefonski klic, pozitivne besede ob opravljenem delu. Neznatni dogodek, a nekaj, kar je v današnji družbi tako potrebno. V tej družbi, kjer se stalno kosamo eden z drugim, kjer smo vedno vkleščeni v kake proizvodne števce, kolikor produciraš, toliko veljaš, mors tua vita mea, izgubili smo sposobnost iskrenega zbližanja s sočlovekom, odprtega priznanja za opravljeno delo, nedolžnostno izrečene pohvale. Zamislimo se ob preteklem tednu: kolikokrat smo se ustavili in bližnjemu rekli, da je kaj dobro opravil, da je bila hrana okusna, pismo dobro napisano, da nas je s tem ali onim nečesa novega naučil. Družba pozna le kako lizunsko hvalo, a iskreno priznanje je nekaj drugega. Nekoč so bili pedagogi prepričani, da moramo otroke dresirati tako kot konje. Športni vaditelji so nas stalno in ponovno spominjali na pomanjkljivosti in izgubljene točke, odrasli so nam dopovedovali, da moramo verjeti le tistim, ki nam izrečejo kritike, ker edinole tako napredujemo, pohvala je izrečena le s kakim namenom ali je puhla in ne spodbuja človeka k napredovanju. Že celo življenje spoznavam, da je res ravno obratno. Kako si drugače razlagati besede več petdeset ali šestdesetletnic, ki še vedno ugotavljajo, da jim starši niso izrekli priznanja za opravljeno delo in so jih celo