Minuli četrtek sta ga začeli dve skupni, katerih nastopa smo bili letos deležni tudi v Ljubljani: Mahotella Qeens in Zagrebčani Boilers. Kraljice mbaqange so s programom, ki se ni razlikoval od ljubljanskega ter je imel enake vrhunce in šibke točke, seveda tudi skopsko občinstvo dvignile na noge. Boilers so s svojim izrazito jazzovskim programom ponudili navidezni kontrast južnoafriškemu etno popu, vendar doživeli prav tako navdušen sprejem. Tudi z drugim večerom festival še ni stopil v povsem jazzovske vode. Njegova osrednja zvezda je bila flamenko plesalka in koreografinja Maria Serrano s še štirimi moškimi plesalci in petčlansko spremljevalno skupino, v kateri je izstopala pevka Inmaculada Rivero. Serranova je predstavila svojo novo predstavo Entre Flamencos, ki je v Skopju doživela svetovno premiero. To je seveda najprej plesna atrakcija natančno koreografiranih korakov in gibov, ki jih trdno opredeljujejo pravila flamenka, vodita pa ritem ploskanja in udarca pet ter zvok kitar, nad katerim v pravih trenutkih zaplava strastni glas pevke (in tudi pevca tolkalca). Očarljivo doživetje, ki bi znalo radovednega poslušalca pripeljati tudi do glasbeno izrazitejših izvajalcev flamenca. Večer se je iztekel v klubskem nastopu izvrstnega makedonskega jazzovsekega seksteta Seth, ki v kratkem pričakuje izid svojega tretjega albuma, mi pa prihodnje leto pričakujemo njegov nastop na vsaj enem slovenskem festivalu, saj je tega zagotovo vreden.