Drugih presenečenj ta tokrat ni ponudil. Če pa bi po reakcijah občinstva sodeč razbiral druge festivalske vrhunce, bi jih iskal v dveh nastopih: pri Los Cubanos Postizos Marca Ribota ter pri solističnem nastopu kitarista Ala Di Meole. Prav ta dva ponujata tudi zanimivo kitarsko primerjavo. Od privržencev, ki so ta večer hvalevredno prispevali k napolnjenim Križankam, nestrpno pričakovani virtuoz Di Meola naj bi s svojim nastopom potrdil status enega najboljših na tem področju. A žal je ostalo samo pri dokazovanju obvladovanja glasbila, pa brez jasne avtorske ideje, brez duha, predvsem pa brez domišljije. Mnogo več prav te sta v svojih prispevkih pokazala (celo) Bezget in pa Marc Ribot, ki ob tem ni nič slabši obvladovalec kitare. S svojimi lažnimi Kubanci je za povrh uprizoril šokantno prijeten, glasbeno vrhunski, v kontekstu priredb izvedbeno duhovit in hkrati plesen skratka sproščujoč, a ne nezavezujoč iztek tega festivala. Pri čemer njegovi sodelavci po svojem prispevku v ničemer niso zaostajali za njim. Los Cubanos Postizos so zagotovo najbolj svež in optimističen festivalski prispevek, ki se poleg tega še na izvirno kritičen način spogleduje s tako imenovano world music. Soočenje s to je uprizoril tudi kvintet libanonskega igralca na oud Rabiha Abou-Khalila. Nesporni veščak v igri na arabsko lutnjo se že nekaj časa trudi organsko povezati tradicionalno arabsko glasbeno izkušnjo s sodobnim jazzom. Vendar je njegov nastop pokazal, da bo ta amalgam še treba domešati, da se bodo različne sestavine zlile v prepričljivejše zvočne emulzije. Izjemno korektna igra vseh sodelujočih (ob vodji seveda še posebno Francozov tuboista Michela Godarda in mladega čelista Vincenta Courtoisa) vseeno ni zmogla zabrisati v posameznih skladbah vse preveč izrazitih cezur med njihovimi (velikokrat solističnimi) tradicionalnimi in (skupinskimi) ne ravno izrazitimi jazzovskimi deli.