Repertoar, ki ga predstavlja pevka Lila Downs in katerega del je predstavila tudi na koncertu v soboto zvečer v ljubljanskih Križankah, je ena nazornejših ilustracij skiciranih ugotovitev. Ne nazadnje tudi zato, ker je Downsova za razliko od večine svojih glasbeniških sonarodnjakov pri refleksiji stanja v aktualni mehiški glasbeni ponudbi ter lastnega početja dvakrat v prednosti: je napol Indijanka in napol Američanka, kar ji omogoča dobro poznavanje izročila in njegove usode, na kar pa zna tudi kot šolana antropologinja pogledati z distance ter za njegovo obujanje poiskati širše, izvedbeno bolj prefinjene in tematsko ozaveščene vidike, kot pa bi jih omogočala zgolj rekonstrukcija tradicionalnega gradiva. Lila Downs ni ljudska godbenica niti takrat, ko občinstvu posreduje tradicionalne pesmi ljudstva Mixtec ali pa kakšen poznan ranchero. V svojem pristopu je izrazita avtorica in s svojim šolanim glasom tudi izjemna interpretka lastnih skladb ter pesmi drugih, nam žal malo znanih mehiških in latinoameriških avtorjev, ki se pri tem smelo sprehaja tudi skozi bluesovske in jazzovske obrazce, v posameznostih pa težko prikrije, da je ena od njenih ljubezni tudi opera. Izredno širok pristop torej, katerega del nam je skupaj s solidnim spremljajočim kvartetom (ki se mu je kot tolkalka tudi sama nekajkrat pridružila), ponudila v Križankah na izrazito nepretenciozen, zares simpatičen in ravno prav poučen način. Redke spektakelske učinke je s svojimi nastopi prispeval predvsem odlični Celso Dzuarte, mojster igre na posebni manjši harfi (pa tudi goslih in akustični kitari). Klaviaturist in saksofonist Paul Cohen je v skupini zagotovo dragocen aranžer, morda tudi žongler (kar je demonstriral v posebni točki), a njegov instrumentalni delež je bil na trenutke preveč izrazito jazzovski in zato celo malo moteč. Ob nekoliko prekratkem koncertu je pravzaprav edini očitek prav njegova pobuda, da se je koncert pri drugem dodatku končal s povsem povprečno izvedbo jazzovskega standarda.