Tudi letos je med analitiki prevladalo mnenje, da ni toliko zmagal »levi trojček«, kakor je izgubila Janševa SDS, točneje Janez Janša osebno, ki je v zadnjem mandatu izdelal izrazito avtoritarni slog vladanja. Vsekakor je v tej zvezi treba omeniti paradoks blokovstva in narodne delitve, ki se je vlekel kakor rdeča nit tranzicije. Do leta 2004 je bil kulturni boj stalni spremljevalec predvolilnih in siceršnjih debat. Verjeti je, da ga je Janša z laično-republikanskim modelom povsem preglasil in temo preselil v debato o razmerju med avtoritarnostjo in pravno državo ter o razmerju med odprto in zaprto družbo. Na letošnjih volitvah kulturni boj praktično ni bil več politična tema. Med letoma 2000 in 2004 so se stranke t. i. slovenske pomladi diferencirale, medtem ko je SD poskušala preživeti v senci »hegemona« LDS. Ko je leta 2000 prišlo do združitve SKD in SLS, kasneje je obveljalo ime SLS, je nastala Bajukova NSi in se v hipu približala volilnemu rezultatu, kakršnega danes beleži Zares Gregorja Golobiča, na poznejših evropskih volitvah pa je presegla dvajset odstotkov. Leta 2004 je bilo slišati, da je na volitvah zmagala desnica, le redki pa so govorili o zmagi ideološkega bloka, kajti v javnosti je bila sprejeta teza o razpiranju družbenih sistemov in o prevladi republikanizma nad politično zapuščino iz dvestoletnega kulturnega boja.