In potem je prišla vojna. Med obleganjem Sarajeva leta 1992 je zgorela Ervinova hiša, njegov studio in vse, kar je ustvaril v zadnjih dvajsetih letih. Nekaj milijonov mark, če govorimo o nepremičninah, medtem ko je vrednost spominov, originalnih stripovskih tabel, risb, ilustracij in platen, ki jih je pogoltnila balkanska morija, nemogoče izraziti v denarju. Ervinu in njegovi družini je za las uspelo pobegniti iz Sarajeva. Preselil se je v Celje in začel znova. Od začetka. S čiste nule. Leta 1994, ko sem se z Ervinom prvič pogovarjal za Mladino, se je SAF uvrščal med pet vodilnih agencij za produkcijo in prodajo stripov. Zdaj, ko to pišem, je slišati ocene, da je SAF eden izmed treh največjih na svetu, če ne celo največji. Nič čudnega. Ervin v povprečju še zmeraj spi po štiri ure na dan. Ostalih dvajset ur dela ali potuje. Zato ga boste prej srečali v Hollywoodu kot v Celju. »V Sarajevu je bila uničena celotna SAF-ova dokumentacija in velika večina stripovskih materialov. Svojih strank nisem mogel več oskrbovati in moral sem se osredotočiti na produkcijo novih albumov,« je Ervin povedal za najnovejšo izdajo ugledne francoske stripovske revije BoDoi. »Po drugi strani sem vedel, da so se v času moje 'odsotnosti' mnogi založniki, s katerimi sem sodeloval, nehali ukvarjati z izdajanjem stripov. Za primerjavo, pred vojno v Bosni je samo v Italiji izhajalo več kot trideset stripovskih revij. Ko sem podjetje znova postavil na noge, so ostale samo štiri. Hkrati s tem je prodaja stripovskih albumov izven Francije padla na tako nizko raven, da založniki v Nemčiji niso uspeli prodati niti četrtine tistega, kar se je nekoč smatralo za običajno naklado. Na polovici devetdesetih je strip očitno zapadel v globoko krizo. Ker se nisem mogel niti hotel ukvarjati s čim drugim, sem začel mrzlično iskati variante, kako bi strip 'oženil' z drugimi mediji. Ena od možnosti je bila prodaja pravic hollywoodskim studiem.« Kar pa še zdaleč ni enostavno, poudari Ervin. »Marsikdo misli, da je dovolj strip album poslati na naslov katerega od vodilnih studiev, prekrižati roke in čakati na odgovor. Kar izvolite. Pošiljko vam bodo vrnili pospremljeno s tipskim pismom, kjer piše, da vašega albuma niso prebrali iz preprostega razloga, ker vas zanj niso prosili. Poleg tega vas bodo ljubeznivo zaprosili, da jim v bodoče ne pošiljate več vaših materialov.« Torej? »Hollywoodski šefi, tisti, ki podpisujejo čeke, nikoli ne berejo stripov. Niti tistih, ki so že odkupljeni za filmsko oziroma televizijsko adaptacijo. Uspeh pogajanj je odvisen izključno od osebe, ki zastopa projekt, ter od načina, kako se projekt predstavi. Konkretno, vaš agent se mora dogovoriti za sestanek z odgovornimi iz določenega studia. Tudi če dobite priložnost, boste imeli za 'pitch', se pravi za prezentacijo projekta, na razpolago strahovito malo časa. Potemtakem ne boste predstavljali stripa kot celote, marveč le njegove ključne scene, nekaj povečanih strani. Pohvalili se boste s priljubljenostjo seriala, našteli države, kjer strip z uspehom izhaja, in oddali kratek sinopsis. Če se odločijo, da vam ponudijo možnost, kar se dogaja sila redko, bo naslednji korak angažiranje scenarista, ki bo napisal zgodbo. Ta faza pa predstavlja oviro, pred katero zastane večina projektov. Preprosto zato, ker scenaristu ni uspelo napisati dovolj atraktivne zgodbe. Ne slepite se, naj bo vaš strip še tako kakovosten in priljubljen, če ne najdete scenarista, ki bi znal napisati scenarij, s katerim bo studio v celoti zadovoljen, nimate niti najmanjše možnosti, da bo vaš projekt ekraniziran.«