V intervjuju beremo o Amsterdamu »… jugonostalgiki… Zanimivo je, da sem za pripadnike te struje skrajni nacionalist. Dobesedno sem ta očitek slišal nedavno v Amsterdamu, celo to, da sem ideolog latentnega slovenskega fašizma«. V Amsterdamu je Žižek nastopil na javni tribuni v de Balie in tam sem z njim javno polemizirala. To je tukajšnji zainteresirani javnosti dovolj znano, tudi po članku v Arkzinu. Ko sem se torej v navedbi prepoznala in reagirala (nenazadnje tudi zato, ker so me v navedbi prepoznali tudi drugi), se je Žižek nenadoma spomnil, da pravzaprav to ni bil nekdo iz Slovenije, da tudi ni bilo na tribuni, temveč po oz. izven nje, torej ne javno. Argumentacija se nadaljuje v prostoru privatnosti in trača, tako, da ji lahko verjamemo, lahko pa tudi ne. Žižku so menda mnogi izrazili simpatije in se zgražali nad mojo predrznostjo, spet zunaj javnega dela tribune: ker sama uporabljam zgolj javne in dokazljive izjave, ne bom posebej navajala privatnih ustnih in pisnih izrazov podpore in zgražanja nad Žižkovim nastopom, saj mi, kot Žižku, nihče ni dolžan verjeti. Eno od javnih poročil (de Balievo uradno poročilo) pa vendarle omenja »splošno konsternacijo«, ker Žižek ni bil sposoben dati nikakršnega odgovora na vprašanje, kako se soočiti s cinizmom, ki ga je sam vpeljal kot občeveljavno razlago tako za jugoslovanske vojne kot za delovanje komunističnega režima.