Če je bila zgoraj obravnavana božična protikomunistična spomenica podpora in utemeljevanje domobranstva le v zelo posredni obliki, pa so razni protirevolucionarni subjekti to izražali še ob drugih priložnostih tudi na bolj neposredne načine. Čutili so se zanj odgovorne in menili, da gre pač za njihovo stvar. Posebej vodstvo Slovenske zaveze in še posebej vodstvo SLS se je kljub pretežnemu osredotočanju in delovanju v Ljubljanski pokrajini ali celo zgolj v Ljubljani vendarle v smislu kontinuitete in predzgodovine imelo za vodstvo slovenskega naroda v celoti. Toda če je v tem medvojnem, skoraj popolnoma spremenjenem položaju to vodstvo hotelo imeti nek mandat za zastopanje interesov slovenskega naroda, tako navznoter kot tudi navzven, v mednarodnem okviru, je nujno moralo položaj na Slovenskem obvladovati vsaj posredno in v taki meri, da bi bilo v vsakem primeru upoštevanja vreden dejavnik, v političnem in tudi vojaškem smislu. V vojnih razmerah pa je bil politični vpliv v veliki meri neposredno povezan z vojaško močjo. Če je torej vodstvo protirevolucije hotelo doseči svoje cilje, se pravi, postati priznani predstavnik slovenskega naroda in s tem vsaj sovplivati na usodo in razvoj Slovenije po svojih zamislih in željah, posebej glede družbenega reda, demokracije, vodilne elite ipd., je moralo doseči odstranitev ali vsaj nevtraliziranje glavne ovire pri teh ciljih, to je partizanstva na čelu s komunisti. Najučinkoviteje bi bilo to doseženo z vojaškim uničenjem partizanstva, kar je bilo v danih okoliščinah moč uresničiti samo z domobranstvom, ki pa je lahko delovalo samo ob pomoči okupacijskih oblasti. Krog je bil sklenjen in podobno kot leta 1942, ko so sicer eksistencialni razlogi igrali še večjo vlogo, je politično vodstvo podprlo organiziranje oboroženih protipartizanskih enot, ki so po svoji obliki in zunanjem videzu slej ko prej delovale kot kolaboracionistična formacija. Ni pa seveda tu šlo za izraz simpatij do okupatorja ali celo za identificiranje z njim. Končni cilji protirevolucije in z njo tudi zavestnega dela domobranstva niso sloneli na predpostavki nacistične zmage, temveč zavezniške in zato je v nekem smislu šlo za taktično kolaboracijo.