bila, denimo, zahteva, naj ugotovimo, ali je zemlja okrogla ali ploščata oziroma ali je temperatura zraka visoka ali nizka. To trditev sem zapisal brez izmikanja, četudi vsi vemo, kako vroči so na tem področju spori glede »objektivnosti« sodb. Tarča teh kontroverz je zlasti vprašanje, ali lahko tudi tu govorimo o »resničnih dejstvih«, s kakršnimi naj bi imele opraviti naravoslovne znanosti, pri čemer je resnična »objektivnost« celo pri teh zgolj iluzija. Žal mi prostor ne dopušča, da bi tu podrobneje obdelal to vprašanje. Podobne teme sem obravnaval drugje (Taylor, 1989; prvi del). Takšnim oblikam subjektivizma nisem preveč naklonjen, saj po mojem mnenju povzročajo zmedo. Ta zmeda je toliko bolj opazna prav v kontekstu teme, o kateri tu govorimo. Moralni in politični pritisk, ki ga povzroči kritika tradicionalnih obravnav z marginalnih kultur, je uperjen zoper neutemeljene sodbe, ki govore o njihovi domnevni manjvrednosti. Če pa so takšne sodbe le stvar človeške volje, potem tu tako ali tako ne gre več za problem utemeljevanja. Dejansko ne moremo govoriti o pravilnih in napačnih sodbah; takšne trditve so namreč v bistvu zgolj izrazi simpatije ali averzije, potrditve ali zanikanja obravnavanih kultur. Kritika takšnih praks bi torej morala zadevati zavračanje potrditve, ki nima prav nič opraviti z veljavnostjo ali neveljavnostjo sodb. Vendar v tem primeru ne bi mogli več ločevati med našo potrditvijo vrednosti proizvodov neke kulture in našo izjavo, da smo na njeni strani, ne glede na vprašanje, ali smo o njeni vrednosti dejansko prepričani. Razlika med obema aktoma je zgolj v njuni embalaži. In vendar prvega običajno razumemo kot resnični dokaz spoštovanja, v drugem pa vidimo zgolj odsev nevzdržnega paternalizma. Ljudje, ki bi od politike priznavanja lahko dejansko imeli največ koristi, večinoma zelo jasno ločujejo med prvim in drugim aktom. Dobro vedo, da si želijo spoštovanja, ne pa pokroviteljstva. Vsaj na prvi pogled se zdi, da vsaka teorija, ki ne upošteva te razlike, prinaša popačen pogled na resničnost, s katero naj bi se ukvarjala. Pri tem kaže omeniti vrsto subjektivističnih, nedodelanih neonietzschejanskih teorij, ki pogosto izvirajo iz Foucaultjevih ali Derridajevih del in zastopajo stališče, da so vrednostne sodbe konec koncev vselej zasnovane na standardih, ki jih določajo in 333