Kakšen roman neki, lepo te prosim, prav kratka si bila. Bi morala videti pisma od moje nekdanje bralke, sedaj pa samo še dopisne prijateljice Mary Ann. To so bili romani. Ta vaša zgodbica o valentinovem na skritem kraju pa je prav srčkana. Tako valentinovska, izvirna. Zdi se mi, da so mnogi iz tega uvoženega praznovanja naredili bolj veliko kupčijo kot pa iskreno izražanje čustev z drobnimi darili. Samo da se ne bo z valentinovim zgodilo kot nekoč z 8. marcem, ko so ga fantje hudo proslavljali in potem domov prihajali (oziroma se primajali) s šopkom že uvelih rožic k ljubljeni ženički, ki je čakala in čakala, že šestkrat pogrela slavnostno kosilo in medtem oprala dve »žehti«, eno pa polikala. No, pa se vrniva k trenutku izmenjave daril, voščilom in objemom. Mislim, da si delaš preveč skrbi s tem, ali je vate ali ne. Nekaj več kot poznanstvo že mora biti, sicer ne bi šel z vami in ne bi prišel z darilcem. Koliko tistih pravih čustev pa je prinesel s seboj, boš pač morala sama ugotoviti. Tudi to, ali gleda drugo ali ne, je stvar tvoje pozornosti do drobnih znakov naklonjenosti. Darilce na osamelem kraju je vendarle prinesel tebi. Morda je potem tekel še na drugi zmenek in odnesel še eno darilce, ne rečem, toda takšne stvari se kar hitro razkrijejo. Ti pa s svoje strani naredi čim več, da ga pritegneš. Na stotine načinov je: da ga povabiš na sprehod, k sebi na obisk, da ne pozabiš na njegov rojstni dan, da mu pošlješ kakšno sporočilce. Ni treba, da je takoj ženitovanjska ponudba, da se ne bi ustrašil, dovolj je nekaj besed, ki izražajo simpatijo. Pri tem pa le glej, da ga ne »zadušiš« s pozornostjo. Moja vnukinja Maja je nekaj mesecev hodila s krasnim fantom, ki jo je tako občudoval, da ji je nenehno visel za vratom kot mlada opica, nenehno jo je obdaroval, nenehno klical, da bi ji izpovedal čustva, dokler se sirota skorajda ni zadušila od prevelike ljubezni. Ker je bil pač takšen, in si ni mogel pomagati, sta se vendarle dogovorila samo za prijateljstvo, a tudi to se ni obneslo, ker je postal strašno velik prijatelj in je počel isto kot prej. Potem sta se za nekaj mesecev razšla, dokler on sam ni spoznal napak v svojem ravnanju, dokler ni sam ugotovil, da je pretiraval, dokler ni ugotovil, da mora dati nekaj tudi nase, ker ga bo potem bolj cenila, in potem sta spet začela hoditi. Do kdaj? Ne vem! Sta pač še mlada, življenje pa prinaša toliko sprememb. In presenečenj. Eno med njimi je morda tudi to, da boš kaj hitro ugotovila, da tisto srečanje za valentinovo ni bilo zgolj naključje, radovednost ali mladostno igračkanje, ampak zasnova za globljo in daljšo zvezo. Več ko se boš družila z njim, bolj ko mu boš prisluhnila, lažje in prej boš ugotovila, ali bo to valentinovo zapisano z zlatimi črkami na predzadnji strani tvojega zvezka za biologijo. No ja, lahko tudi za matematiko.