Vse skupaj se je začelo s prijavo o izsiljevanju, ne prvo, ne zadnjo, ki so jo prejeli milanski policisti. Le da tokrat ni bilo priložnosti, da bi se na njej nabiral prah. Neki dobavitelj znanega milanskega doma za starejše občane Pio Albergo Trivulzio je oblastem prijavil Maria Chieso, upravnika doma, ker naj bi ta v zameno za zaupanje posla od njega zahteval podkupnino. Prijava je prišla v roke Di Pietru, ki je pred tem že z drugimi svojimi preiskavami večkrat naletel na izjemno razširjenost korupcije v milanskem političnem življenju. Toda tokrat je dobil priložnost, ki je ni izpustil iz rok. 17. februarja 1992 so Chiesi nastavili past. K njemu so poslali dobavitelja, ki ga je prijavil, s polovico zahtevane vsote, sedmimi milijoni lir v označenih bankovcih in mikrofonom pod srajco. Signal je bil naravnan na frekvenco, ki jo v svojih avtomobilih lovijo vse karabinjerske patrulje v mestu in pogovor med izsiljevalcem in žrtvijo so lahko poslušali vsi milanski karabinjerji, ki so bili tisti večer v službi. Chiesa, funkcionar Socialistične stranke, velik prijatelj sina Bettina Craxija Boboja, se je znašel za zapahi. Dolgo je molčal, ker se je nadejal pomoči svojih vplivnih prijateljev. Toda ti so presodili, da se ga je bolje odreči. Napak. Ko je Chiesa v časopisih prebral, da ga je sam Craxi označil za malopridneža, je spregovoril. In od takrat poti nazaj ni bilo več.