fantov pogled. Če bi v tem pogledu zapazila pohlep, bi ne ostala. Pustila bi ga samega in na dnu prepada bi ga zmlela zrcala, velika in težka kot mlinski kamni. Tako mu bo mogoče še lahko pomagala. Če, če ... Res, deček se je stegnil, stopil na prste, njegova roka se je ptici vse bolj bližala. Ne, fant, saj nisi hudoben, ne zaslužiš strašne kazni, ne želi si mojega peresa. Jaz sem Sanjska ptica in moje pero so sanje. Ne moreš si jih prilastiti, lahko se jih samo spominjaš. Kaj naj stori? Ne želi si njegove smrti. Odprla je kljun. Maku se je zdelo, da se mu je nasmehnila, ne veselo, temveč žalostno in zaskrbljeno. Tedaj se ji je iz grla izvila čudovita pesem. Makova roka se je ustavila, ni se več približevala ptici, vendar telo je še omahovalo nad prepadom. Očaran je poslušal. Bilo je, kot da ptica spreminja svoje čarobne barve v glasbo. Odzvanjali so visoki toni, vse do zvezd so se napotili, božala ga je žametna mehkoba nežnega trepeta, kot da se ga dotika zahajajoče sonce. Ko se je ozrl na bogato perje Sanjske ptice, je nehote stopil korak dva nazaj, roka, ki je še maloprej nameravala izpuliti pero, se je povesila. Je mar mogoče? Sanjska ptica je izpela svojo lepoto v pesem! Na zrcalni veji zrcalnega drevesa je čepel čisto navaden, vsakdanji ptiček sivo rjave barve. Njegova edina lepota so bile velike oči, v katerih so se lesketale solze.