Drugi dan se je na hodniku še dvakrat spotaknila ob električni podaljšek in ga z vtičnico vred izpulila iz stene, kar je pomenilo, da ji nista več služili ne elektrika ne voda, ampak samo še plin, na katerem si je lahko skuhala kavo. Poskusila je popraviti vtičnico, vendar je delovala samo pod posebnim kotom, pod katerim pa sama od sebe seveda ni stala. Tako je bilo njeno strateško bivanje v stanovanju že močno podobno neobičajno ekonomičnemu preštevanju črede ovc iz drvečega vlaka - ko šteješ ovčje tace in potem končno njihovo vsoto deliš s štiri, da slednjič dobiš število glav. Kar je bilo še eno znamenje, da je naposled poklicala prijateljico, ki ji je že pomagala priti do polovičarske službe in je bila sploh znana po vsakovrstnih in rednih socialnih stikih. Prijateljica se je razveselila možnosti, da se spet izkaže in najde nekoga, ki bi popravil kotliček in še kaj. Obljubila je, da bo poiskala in ji poslala kakšnega mojstra, ki ne bo ne prezaseden ne predrag, najverjetneje že kar naslednjo soboto dopoldne.