Vztrajati, skupaj, sem pomislil in pogledal Majo na drugi strani mize. Bila sva edina gosta v restavraciji, ki je ležala v prvem nadstropju ene redkih nepritličnih hiš. Skozi na stežaj odprta okna so v ostri sončni svetlobi rojili oblaki prašnih delcev. Skoznje sem lahko videl barakarska naselja, ki so se vijugala v smeri velike globeli, spominjala je na korito ponikle reke, čez katero vodi nekaj napol podrtih mostov v smeri puščave, in pustih hribov globoko za obzorjem. Nobeden od naju ni spregovoril. Pogreznjena globoko v svoji brezni sva bila naenkrat dva tujca, ki sta se predobro poznala, da bi imelo kakršenkoli smisel iskati viseče mostove in še neodkrite kozje stezice, ki bi naju lahko ponovno povezali. Povsod bi le strmoglavila in vsak poskus pogovora bi takoj prerasel v usodno navezo, s katero plezalec, ki mu je spodrsnilo in strmoglavlja, izpuli iz stene nekaj šibko pritrjenih klinov in potegne za sabo v brezno tudi drugega. Ne. Dosledno je bilo treba molčati in čakati, da bo končno prišla na mizo juha, s katero bi se lahko vsaj za pet, šest minut zamotila, pretvezno opravilo, spleteno čez prepad, po katerem odmeva padec krvi. Končno je gospodinja, zavita v povoščen predpasnik, postavila pred naju ogromno skledo. Po velikosti je spominjala na skledo, ki je stala na domači mizi moje družine vsako nedeljo in je zadostovala za štiri osebe. Gospodinja, za katero je ostajal neprijeten vonj po potu in prežganem olju, je izginila, a ne da bi se, kot sem mislil, vrnila z zajemalko in jedilnim priborom. Indijanka skuštranih las, prepotena in zamaščena v obraz, se je prikazala s še eno, enako veliko skledo juhe. Peruanske porcije, sem pomislil, le kako da so ob njih tukajšnji ljudje tako nizke in tako koščene rasti? V mojo roko je pripotovala žlica. Obrisal sem jo v robec in se sklonil nad ogromno skledo. Potopil sem žlico v rumenkasto lepljivo tekočino in poskusil. Bilo je, kot da bi vase vlil smrdeč živalski loj. Zadrgetal sem in poskusil še enkrat: brez dvoma, juha je bila več kot nagnusna. Pogledal sem Majo, ki je sedela pred svojo ogromno skledo in strmela v žlico, na kateri je iz goste tekočine priplaval na dan kos kurje tace. Pomešal sem po svoji skledi. Mastno gladino so predrli najprej poparjeni kurji krempeljci, zatem del dlakaste noge in kosi plavajoče kože, ki so se odlepili od kosti. Globoko sem pogoltnil slino in počasi odrinil skledo čim dlje od sebe. Skozi okno je zapihal vroč veter in naju pokril z novo plastjo prahu. Hotel sem domov.