»Zemlja je bila močvirnata, zato je bilo treba pripeljati dosti kamenja za dviganje. Neki kmet mi je ponudil kamenje, ki ga je imel ob hiši zloženega. Plačala sem mu za vožnjo. Naložila sem kamenje na voz, on je zapregel konje in potem smo začeli porivati težek tovor. Že na cesti se zlomi podvornica od prevelike teže. Kaj sedaj? Kmet je izpregel konje, potem sva šla pod voz in ga s hrbti toliko dvignila, da je podvornico lahko zvezal z verigo. Upal je, da bo lahko nadaljeval pot, ker je bila cesta ravna. Med dviganjem me je strašno zabolelo v rebrih. Toda misel na moj cegev, ki bi ga občina posvojila, če ne bi takoj začela z zidavo hiše, me je gnala naprej.«