Izpoved mame mlade samomorilke, ki je izgubila boj z depresijo in anoreksijo. »Pred osmimi leti se je ubila moja hči. Pri 16 letih je zbolela za depresijo, nato za anoreksijo, poleg tega je večkrat nakazovala samomorilske težnje, mi pa nismo vedeli, kaj in kako. Poskusila je večkrat. Med zdravljenjem anoreksije v Ljubljani je hodila na železniško progo, a še ni zbrala dovolj poguma; vzela je tablete, a so ji v splošni bolnišnici samo izprali želodec in jo poslali domov. Vsi so se ustrašili, nihče ni prevzel odgovornosti. Na ambulantno zdravljenje depresije je hodila vsa družina, mož, jaz in vsi trije otroci. Zdravnica je zahtevala, da pustimo vse službene obveznosti. To je bilo nemogoče, mož je veliko potoval in od njegovega zaslužka je bil odvisno skoraj vse. Ni mogel pustiti službe. Najteže je bilo, ker ni bilo nobene institucije, ki bi se s tem ukvarjala. Našli smo celo bioenergetika; poskusiš vse mogoče, a nič ne pomaga.