Vendar je treba upoštevati, da bo položaj imetnikov deležev mogel ostati povsem nespremenjen le v redkih, idealno-tipskih položajih. Njihovo korporacijsko pozicijo bo le v idealno-tipskih položajih mogoče ohraniti izključno z deleži pridobitelja. Odgovor na vprašanje, koliko deležev pridobitelja naj bi pripadlo posameznemu imetniku deležev razpolagalca, je namreč odvisen najprej od tega, 1) kako je določeno menjalno razmerje, in od tega, 2) ali mu upoštevaje precizirano menjalno razmerje število deležev razpolagalca, ki jih ima v lasti, sploh omogoča pridobitev ustreznega celega števila deležev pridobitelja. Gre torej za problemska sklopa: za vprašanje določanja takega menjalnega razmerja, ki bo hkrati vrednostno ustrezno in zaokroženo Problem ponazarja naslednji primer: bilančna vrednost posameznega deleža pridobitelja znaša 10 enot, bilančna vrednost posameznega deleža razpolagalca pa 21 enot. Nominalna vrednost obeh deležev znaša 5 enot. Matematično določeno menjalno razmerje bo v navedenem primeru znašalo 1 : 2,1, kar pomeni, da bi za en delež razpolagalca imetniku takega deleža moralo pripasti 2,1 deleža pridobitelja. Treba je razrešiti, ali je v navedenih okoliščinah menjalno razmerje dopustno prilagoditi oziroma zaokrožiti tako, da bo izmenjava deležev enostavnejša, npr. določiti menjalno razmerje 1 : 2, iz menjalnega razmerja »izgubljenih« 0,1 enote pa imetniku deleža izplačati v denarju. (fleksibilno), a tudi za vprašanje obravnavanja tako imenovanih deležnih repkov. Problem ponazarja naslednji primer: menjalno razmerje je določeno v razmerju npr. 5 : 1. Treba je razrešiti, kako obravnavati tistega imetnika deležev razpolagalca, ki ne razpolaga vsaj s petimi deleži razpolagalca, da bi, glede na menjalno razmerje, mogel pridobiti vsaj en delež pridobitelja. Če pripadajo v navedenih okoliščinah imetniku deležev npr. trije ali štirje deleži razpolagalca, jih je nemogoče zamenjati za cel delež pridobitelja; gl. tudi navedbe v razdelku 4.1.2.1. četrtega dela. To problematiko pomaga reševati dopolnilna pravica imetnikov deležev do denarnih doplačil kot posebnega korporacijskega premoženjskega upravičenja, do katerega so imetniki deležev upravičeni poleg deležev pridobitelja, ne pa kot samostojnega nadomestila.