Glede na poudarjeno delitev vseh materialnih dobrin bi pričakovali, da si delijo tudi lastništvo posesti, pa ni tako. Izključna lastnica celotne kmetije je Alojzija. Ta nekdanja medicinska sestra je postala javnosti znana kot pripadnica sekte, ki jo vodi na jugu Indije rojeni Sathya Sai Baba, samooklicani stvarnik stvarstva z afro frizuro, ki mu nekdanji privrženci očitajo pedofilijo. Alojzija je še leta 1997 govorila, da je svečenica Mekoilo, nekakšna reinkarnacija Matere božje. Danes o povezavi s sekto ne želi govoriti, vendar je ne more povsem prikriti. Ekološka kmetija je bila namreč vse od nastanka pa do leta 1999 prijavljena kot Sri Sathya Sai Baba Mekoilo in družbenik, center za zdravo življenje, d. n. o. Nekdanji obiskovalci Planince se spominjajo, da jim je Alojzija rada pokazala Sveto pismo Resnice Boga Sathye in Boga Jezusa, ki ga je napisala sama in v katerem je o njej med drugim mogoče prebrati: »Bila sem poročena in v času spočetja sina Roberta sem bila sama doma. Mož je bil nekaj dni pri svojem očetu ... Okoli tretje ure me je nekdo nežno prebudil. Pogledala sem. Okoli mene je bilo vse razsvetljeno bela svetloba! Bilo je nebeško lepo! Trajalo je le nekaj trenutkov in ponovno sem milostno zaspala. Kdo me je prebudil? Nihče drug kot božja iskra, dušica, ki je kasneje dobila ime Robert. To se je potrdilo čez devet mesecev.« Preberemo pa tudi tole: »Bog je mamo Alojzijo več tisočletij skozi visoke inkarnacije pripravljal za poslanstvo, ki ga je sprejela v tem življenju.« Ko pa je pokojni psihiater dr. Jože Lokar leta 1996 to sveto pismo v Sobotni prilogi Dela označil za »pripomoček za manipuliranje z ljudmi, za izpiranje možganov«, ga Alojzija javnosti ni več kazala. Zdaj poudarja, da gre samo za ekološko kmetijo. V hiši kakšnega sledu sekte sicer ni opaziti. V vseh prostorih, tudi v kašči in kleti, pa visijo razpela. Verjetno tudi zato, ker so bili pretežno katoliško usmerjeni domačini za vse, kar je dišalo po sekti, izredno občutljivi in so se Alojzije želeli znebiti tudi tako, da so za pomoč prosili škofa. Takšni poskusi izgona so jih zelo prizadeli: »Živimo svoje življenje in s tem nikogar ne motimo. Ne glede na to, kaj se govori, tukaj smo vsi prostovoljno in srečni smo. Radi bi, da bi nas drugi pustili pri miru, kot mi pustimo njih.« Na vprašanje, ali so se spreobrnili in prevzeli katoliško vero, sem dobila pojasnilo, da vsi izhajajo iz katoliških družin, da so še danes verni, da zvesto spoštujejo deset božjih zapovedi, a da cerkvene hierarhije ne priznavajo in da k maši v bližnjo cerkev v Kalobju ne hodijo. Rajši meditirajo ob kapelici pred hišo. »Ob nakupu zemljišča nas je na tepko čakal naslonjen razpadajoč križ. Na istem mestu smo postavili prvi objekt domačije, kapelico Marije Brezmadežne, ostanke polomljenega križa pa smo uporabili kot nosilce za cvetlično pergolo okoli kapelice,« pravi Alojzija. Na enem od kamnov, ki sestavljajo podstavek kapelice, naj bi se bila čudežno izrisala Kristusova podoba, kar naj bi dokazovalo, da je Planinca kraj posebnega pomena. A po pravici povedano sama niti po zelo vztrajnem ogledovanju kamna iz vseh mogočih zornih kotov Jezusove podobe nisem ugledala. n