Njeno življenje je bilo pravzaprav ena sama večkrat ponovljena zgodba o padcih in spodrsljajih, ranah in o razočaranjih, brez očeta in z mamo na daljavo, s posilstvom v gozdu pri petnajstih, iskanju omame in pozabe, vse globljem drsenju v prepad, heroinu, kokainu, alkoholu in odmerkih pomirjeval, večkratnih poskusih bega v smrt, izpiranjih želodca, ljubeznih in zavrnitvah, metadonu in njegovi opustitvi, izgubljenih sanjah, o novih seganjih po heroinu in tako naprej. »Punčka,« pravi njena zdravnica, »je bila morda najbolj osamljena in nesrečna deklica tega sveta.« Potem ji je uspelo. Odšla je, čeprav morda v resnici niti ni hotela oditi, ampak se je želela le malo bolj umakniti v odrešujočo pozabo. Tokrat je šla do konca, v popolni umik.