Alkohol sodi med najboljše poti, ki iz nemogočega vodijo v še hujše. Zato skorajda ni države na svetu, ki se ne bi na kak način bojevala s tem "opijem ljudstva". Zelo strogi so muslimani, oni ga odločno odsvetujejo, toda ljudje kot ljudje vedno iščejo nekakšne luknje. V Sarajevu sem pred leti izvedel, zakaj muslimani raje pijejo "mekano rakijo". Ugotovili so namreč, da se najhitreje od vseh pijač absorbira, predela in izgine, zanje pa je itak najbolj pomembno, da pred Alaha, ko jih pokliče k sebi, pridejo "čisti". Pivo potrebuje za ta kemični proces dvakrat več časa, zato če mislite, da se vam lahko zgodi zadnja ura, ni ravno priporočljivo. Rusi so se z veliko vnemo lotili boja proti alkoholizmu, a jim je pred ne toliko časa predsednik rahlo omahnil po stopnicah letala, ki ga je pripeljalo v ZDA, malce pozneje pa so se širile zlonamerne govorice o "ubogih predsednikovih jetrih" (kot vemo, je šlo za srce), tako da se je spopad z vodko klavrno končal. Toda ta dilema piti ali ne ni zgolj vprašanje nacionalnega pomena. Proti alkoholu se bojujejo tudi na lokalni ravni. Da je pri tem morda mogoče dobiti bitko, ne pa vojne, so dokazali prebivalci mesteca Barow na severu Aljaske, kjer so pred dvajsetimi meseci sklenili, da v njihovem mestu ne bo več niti kapljice alkohola. Nedavno pa so ugotovili, da suhih grl ni več za prenašati, in so sprejeli kompromisno rešitev - alkohol se lahko v mesto pripelje, "ne sme pa se ga prodajati(!?)". Alkoholni liberalci so ugotovili, da so se ljudje naveličali živeti v laži, da so bile vse postelje v lokalnem centru za alkoholike ves čas prohibicije zasedene, da prometnih nesreč ni bilo manj, da pa se je povečalo število izpiranja želodcev, saj so po mestu krožili alkoholni surogati, med katerimi je bil najbolj priljubljen nadomestek, narejen iz "laka za lase". Naj se treznjakarstvo gredo v sosednjem mestu, ki ima tudi ustrezno ime - Utopia.