Plakat ima dolgo zgodovino. Sprva se kot javni razglas pojavlja na zidu, posebni leseni tabli, kasneje razmnožen in pogosto nalepljen na oglasnem stebru in končno vse bolj prevzema reklamno funkcijo na najvidnejših mestih v urbanih središčih, v zadnjem času pogosto kot orjaški jumbo - plakat. S plakatov razbiramo oglase za najrazličnejše prireditve in kulturne dogodke, uporablja pa se tudi v ekonomsko-propagandne namene in kot sredstvo politične agitacije. Srečamo ga že kot oznanilo za gledališke predstave in gladiatorske igre v antičnem Rimu, na roko izpisana javna sporočila pa v srednjem veku z iznajdbo tiska zamenjajo grafično razmnoženi listi. V 16. stol. se pojavljajo letaki manjšega formata kot prospekti, gledališke najave in modni listi z natisnjenim besedilom in ilustracijo, uokvirjeni z borduro. V 17. in 18. stol. so v Angliji in Franciji razširjeni letaki s politično vsebino in karikaturami. Od odkritja litografije in popularnih plakatov Toulouse-Lautreca, ki učinkovito združujejo krajše besedilo in upodobitev, predstavlja findesieclovsko obdobje z imeni kot so J. Chéret ali A. Mucha, začetek nepretrganega zaporedja tudi likovno pomembnih rešitev. Udarni plakati ekspresionistov in dadaistov povezujejo formalne in slogovne prvine v provokativne in šokantne namene, na plakatih postrevolucionarne ruske avantgarde pa postane tudi besedilo odveč; umetnikom zadošča izrazna moč govorice znakov in prodorna plakatna risba. Generacije slovenskih slikarjev od preloma 19. stol so se s plakatom ukvarjale bolj priložnostno, občasno so se mu posvečali arhitekti, v zadnjem času pa podpisujejo oblikovalsko domišljene in tipološko zelo raznolike rešitve pogosto za to področje posebej izšolani umetniki.