Dokler se ni pojavil Johann Gutenberg (okrog 1398 do okrog 1468) so knjige prepisovali na roko, zaradi česar so bile drage in redke. Reprodukcijo pisanja -- vrezovanje zrcalne pisave v les ali kovino in nato vtiskavanje v mehko podlago -- poznamo že od starodavnih babilonskih pečatnikov, Gutenberg pa je zasnoval sistem modelov posameznih črk, iz katerih je bilo moč sestaviti poljubno besedilo, ga po uporabi razdreti in spet uporabiti (ŽIT 1994/6, str. 8). Seveda je k razmahu tiskarstva precej pomagalo dejstvo, da sta bila že na voljo papir in primerno črnilo; razviti je bilo treba le še ustrezne postopke izdelave drobnih kovinskih črk, ki so morale biti vse enako velike in jih je bilo mogoče med seboj zamenjavati. Odtisi, narejeni le s silo mišic, niso bili dovolj kakovostni, zato se je Gutenberg lotil konstruiranja tiskarskega stroja, vendar pa je od zamisli o tiskanju do prvega natisa 300 izvodov Gutenbergove Biblije (leta 1454) moralo preteči kar 20 let razvojnega dela. Iznajdba tiska je pomenila izreden dosežek, saj so poslej učenjaki zlahka ter hitro razširjali poročila o svojih dosežkih in pogledih.