Na področju književnosti so gonilno silo renesanse pomenili humanistični učenjaki in pesniki, med njimi velja omeniti *Petrarco, *Danteja in *Boccaccia v Italiji. Tako poezijo kot prozo so namesto v latinščini začeli pisati v domačem jeziku, iznajdba tiska pa je pomembno pripomogla k razširjanju idej. Med pomembnejšimi renesančnimi pisci zunaj Italije so bili Erazem Rotterdamski na Nizozemskem, *Montaigne in *Rabelais ter pesniki Pleiade v Franciji, Lope de *Vega in *Cervantes v Španiji ter Edmund *Spenser, sir Philip *Sidney, *Shakespeare in sir Francis *Bacon v Britaniji. Vsi omenjeni pisci so svoje ideje izražali v pretanjenih, klasičnih tonih, po katerih se je odlikoval tedanji jezik, hkrati pa je zapisana misel pridobila povsem novo jasnost in čutno življenjskost. Renesansa je pomembno vplivala tudi na vsebino in način uprizarjanja dramskih del. Zasnove *gledaliških zgradb in *scenografije po zgledu arhitekturnih del Vitruvija (okoli 15 pr._n._š.) so nastajale v skladu z načeli rimskega gledališča. Dramatiki so v svoja dela vnašali klasično obliko in zadržanost, pri tem pa so se morali – zlasti v Franciji – držati dosti strožjih pravil, kot so veljala v klasičnih časih. V Benetkah 15._stoletja so na novo oživljene *Terencove igre uprizarjali pred občinstvom, ki je v avditoriju podkvaste oblike sedelo nasproti ploščadi proscenija. Takšen model je ostal zgled za graditev gledališč vsepovsod po Evropi še prihodnjih petsto let.