kaligrafija, umetnost lepega pisanja. Izraz se največkrat uporablja za pisanje s tušem ali podobnimi snovmi, včasih pa označuje tudi določene vrste epigrafov (zapisi na trajnih materialih, zlasti na kamnu). Najstarejši ohranjeni primeri kaligrafije so egipčanski papirusi iz tretjega tisočletja pr._n._š., od tedaj pa so umetnost kaligrafije gojili v malone vseh civilizacijah. Kaligrafija je nesporno največji razcvet doživela na Daljnem vzhodu in v islamskem svetu ter je denimo v kitajski umetnosti dolga stoletja zasedala častno mesto. Zaradi kompleksnosti kitajskega sistema pisave (v katerem več tisoč pismenk namesto glasov izraža pojme) so bili v mojstrstvo posvečeni le redki visoko izobraženi posamezniki; lep rokopis je bil temeljna zahteva za pridobitev prestižnih mest v državni upravi ter je bila obvezna spretnost vsakogar, ki se je ukvarjal z znanostjo. Najslovitejši kaligrafi pa niso bili vselej poklicni pisarji, temveč pogosto možje, ki so se odlikovali na drugih področjih - pesniki in celo vladarji. Obstajali sta dve glavni tradiciji: pravilen in oglat severni slog, ki je izšel iz napisov s kamna, ter južni slog tekočih linij in elegantnih potegov čopiča. Klasična kitajska kaligrafija je nastala iz slednjega, njen najvidnejši predstavnik pa je Wang Xizhi (306--65 n._š.), čigar delo je bilo tako cenjeno, da so mu za življenja le za nekaj vrstic ali celo samo za njegov podpis plačali z zlatom. Spontanost je bila vodilno načelo in tako so kaligrafijo sodili po vitalnosti linij, po obliki posameznih črk ter po splošnem izgledu popisane strani. Na enakih estetskih načelih je temeljil tudi dobršen delež kitajskega slikarstva, še zlasti je to veljalo za slike bambusa in krajin, izdelane s tušem. Na Japonskem se je kaligrafija razvila nekoliko pozneje, vendar je bila prav tako cenjena kot na Kitajskem. Kitajske besede, v japonščini imenovane kangi, so se na Japonskem začele uporabljali nekako v 7._stoletju kot sredstvo prenašanja budizma (številni menihi so bili izjemni kaligrafi). Navkljub temu pa ni bilo mogoče pričakovati, da bodo kitajski jezik na Japonskem prevzeli v celoti, in tako se je za domače pisanje razvila nova pisava, imenovana harigana. Zaradi njenega milega videza so jo v japonščini imenovali onnade (‘ženska pisava’). Da bi si izurili mirno roko, so nekateri japonski kaligrafi menda vadili z desnico, podprto z vrvjo, ki je visela s stropa. Na ta način so razvili občutek za pomikanje čopiča v določeni razdalji od papirja. Japonski kaligrafi so večinoma delali s papirjem na tleh, Kitajci pa so ga polagali na mizo. Tudi v islamskem svetu je bila kaligafija prav tako pomembna kot na Daljnem vzhodu, vendar so tam religiozni motivi prevladovali nad estetskimi. Islamski zavojevalci, ki so v 7. in 8._stoletju spreobrnili obsežna področja, so širili tako arabski jezik kot muslimansko vero, saj je *koran veljal za neposredni zapis Alahovih besed. Pisano božjo besedo so neznansko spoštovali in le najbolj predani mojstri so bili vredni, da jo prepisujejo in jo s tem razširjajo. Zgodnji arabski zapisi so bili formalni in oglati, kasneje pa so se razvile bolj tekoče linije. Med velike islamske kaligrafe sodi denimo Yaquat al-Musta’simi (umrl 1293), ki je izumil poševno pero. Muslimani so kaligrafijo veliko uporabljali pri okraševanju zgradb, kovinskih predmetov, lončevine in tekstila. Oglata vrsta pisave, imenovana kufic, ki se je uporabljala zlasti v arhitekturni ornamentiki, je prišla tudi v Evropo, kjer so jo zgolj dekorativno uporabljali v romanski in gotski umetnosti. Na zahodu si kaligrafija sicer nikdar ni pridobila tolikšnega pomena kakor na vzhodu, svojevrsten razcvet pa je doživela v srednjeveškem *miniaturnem slikarstvu. Čeprav z iznajdbo tiska ni bilo več tolikšne potrebe po izurjeni pisavi, so bili poklicni mojstri pisanja še naprej zelo iskani, še posebej v času od 16. do 19._stoletja, ko so spisali številne priročnike. Slednji so često vključevali tudi risbe živali, primerke ornamentov ipd., ki so nastali s potezami peresa. Omenjena tradicija se je končala nekako v sredini 19._stoletja, v začetku 20._stoletja pa smo bili priča vnovični oživitvi zanimanja za kaligrafijo.