Če se ozremo nazaj, v zgodovino, so že pred stoletji z imenom patent označevali listino, s katero so vladarji podeljevali določene pravice, na primer za trgovanje in podobno, na ozemlju, kjer so suvereno vladali. Danes pod besedo patent razumemo listino oziroma pravni instrument, s katerim država ali v njenem imenu ustrezna državna ustanova (patentni urad) podeli tistemu, ki je vložil zahtevo za zaščito izuma, izključno pravico uporabe, torej gospodarskega izkoriščanja izuma ali - enostavneje - pravico do razpolaganja z izumom. Pod pojmom »gospodarsko izkoriščanje« razumemo izdelavo in trženje, skratka - služenje denarja ali pridobivanje drugih materialnih koristi iz naslova izuma. Če se ne bliska še ni larifari Ob besedi izum se nam običajno v mislih prikaže kateri od znamenitih znanstvenikov, ki iz sključene poze sredi nereda v obliki epruvet, grmade razmetanih papirjev in popisane table v ozadju plane pokonci, nato na njegovem zgubanem, bledikavem obrazu, nevajenem belega dne brez umetne luči, zaigra presenečen in hkrati zmagoslaven nasmešek, pospremljen z vzdihljajem: »Končno, to je... to je izum...« Na drugi strani so tudi ljudje, ki so manj romantični in bolj realni, praktični, zato tudi ob besedi izum ali še pogosteje ob besedi patent pomislijo na nekaj čisto drugega. Ko peljejo ženo po nakupih v München, imajo tam časa na pretek in se začnejo tudi sami potikati po trgovinah. Med tisoči znanih, v taki ali podobni izvedbi že videnih izdelkov izbrskajo tudi kako kljukico, kakršne še niso videli. Ker je poceni, jo kupijo in vtaknejo v žep. Že ko se vračajo domov, so zelo ponosni, ker so našli izde-lek, ki bi bil zanesljivo tržno uspešen, poleg tega pa česa takega »še ni«, vsaj pri nas ne. Prepričani so, da imajo zaradi svoje zasluge pravico preprečiti, da bi z njihovo »idejo« razpo-lagal še kdo drug, zato iščejo sredstvo, s katerim bi lahko dosegli svoj cilj. Neredko pomislijo na patent... Tu se humor konča. Obe navedeni predstavi sta v veliki meri zmotni. Namen precej karikiranih predhodnih odstavkov ni bil, da bi koga prizadeli ali da bi morda koga spreobrnili. Pravi namen je iz navedenega izluščiti nauk, da patent ni nekaj, kar je rezervirano samo za znanstvenike in kar bi bilo povprečnemu državljanu nedostopno. Po drugi strani pa vendarle stvari ne gre poenostavljati, saj brez določene mere kreativnosti oziroma ustvarjalnosti o patentu ne moremo govoriti. Kaj je izum V skladu s sedanjo slovensko zakonodajo je možno s patentom zavarovati izum, - ki je nov (v svetovnem merilu), - ki je dosežen z ustvarjalnim delom in - ki je industrijsko uporabljiv. Po sedanji zakonodaji s patentom ni možno zavarovati odkri-tij, znanstvenih teorij, matematičnih metod, računalniških pro-gramov in drugih pravil, načrtov, metod in postopkov za duhovno aktivnost, poleg tega pa tudi izumov, katerih objava bi bila v nasprotju z zakonom ali javno moralo, kot tudi izumov kirurških ali diagnostičnih postopkov ali postopkov zdravljenja, uporabnih neposredno na živem človeškem ali živalskem telesu. Izjema so izumi, ki se nanašajo na snovi za uporabo pri tovrstnih postop-kih. Izum je po definiciji rešitev tehničnega (in ne na primer komercialnega) problema, pri katerem so izpolnjeni vsi trije kriteriji, torej novost, ustvarjalnost in izvedljivost, in ga je potemtakem možno zavarovati s patentom. Pod pojmom »novost« stroka razume, da izum na dan vložitve prijave ni obsežen s stanjem tehnike. Stanje tehnike (Stand der Technik, prior art) je pojem, ki označuje doslej znane (objavl-jene, javno razstavljene ali kako drugače dane javnosti na vpogled) tehnične in druge rešitve na določenem področju. Skrat-ka, vse tisto, kar je na nekem področju doslej znano. Znane rešitve so opisane predvsem v patentnih spisih, člankih in drugi strokovni literaturi in naj bi jih (vsaj v pretežni meri) izumi-telj oziroma strokovnjak z določenega področja poznal, s čimer bi se najbolj zanesljivo izognil mučnemu ponovnemu odkrivanju Amer-ike. Informacije o stanju tehnike so na voljo pri patentnih uradih, v knjižnicah in drugih ustanovah, lahko jih priskrbijo na primer tudi patentni zastopniki. Izum je rezultat ustvarjalnega dela, kadar na očiten način ne izhaja iz stanja tehnike, torej iz že znanih rešitev. Ker je ta definicija zelo »elastična«, je ta kriterij v največji meri prepuščen subjektivni presoji in bi se dalo o njem precej raz-pravljati. Glede na osnovni namen tega članka bo povsem zadosto-valo, če prikažemo le nekaj vidikov problematike. Osnovna pre-dpostavka je, da imamo opravka s povprečnim strokovnjakom z določenega področja, kajti njihova raven je lahko zelo različna. Tako je lahko na primer strokovnjak pri izumu elektronskega pospeševalnika doktor znanosti, pri izdelkih široke porabe, s katerimi se ljudje vsak dan srečujemo, pa gospodinja ali upokojeni kolar. Če bi se ta povprečen strokovnjak lotil reševanja kakega tehničnega problema, torej izumljanja, mu stroka in znane rešitve dajejo določene možnosti, ki pa, predpostavimo, zastavl-jenega problema ne rešujejo ali ga ne rešujejo v zadovoljivi meri. Če se izumitelju »posveti« dovolj presenetljiva rešitev, na katero povprečen strokovnjak s svojim teoretičnim znanjem ne bi bil pomislil, lahko z gotovostjo potrdimo, da je izum rezultat ustvarjalnega dela. Izum je industrijsko izvedljiv, če ga je možno uporabiti v industrijski proizvodnji, če je torej realen, ponovljiv, primeren na primer za serijsko proizvodnjo. Po tem kriteriju so izločene iz zaščite sanjske ideje vse dotlej, dokler jih ni možno opredme-titi v obliki kake naprave, postopka ali drugačnega izdelka. To so torej kriteriji, ki jih mora izpolnjevati dosežek, da mu lahko rečemo izum in ga zaščitimo s patentom. Postopek in tveganja Za učinkovito zaščito izuma je zelo pomembno, da pravočasno sprožimo ustrezen postopek za podelitev patenta. Najboljše je, da se že pred »izumljanjem« seznanimo s stanjem tehnike, tako da si priskrbimo ustrezne informacije o znanih rešitvah (patentne spise in drugo literaturo). Pri analizi znanih rešitev se v tehniki (pa ne zgolj zaradi Murphyjevih zakonov) vselej izkaže, da so te rešitve v določenem pogledu pomanjkljive. Ker je med množico drugačnih rešitev, ki jih posameznik v takem trenutku išče in najde, tudi kakšna presenetljiva in res dobra, je čisto mogoče, da gre v resnici za izum. V tem primeru zadostuje, da izumitelj svojo rešitev opredmeti vsaj do te mere, da jo upodobi na papirju in po tehnični plati vsaj toliko podrobno razdela, da je izvedljivost očitna. Kdor v risbo ne verjame, si lahko seveda izdela tudi prototip. Največja napaka, ki jo ljudje, predvsem zaradi nepoznavanja, vedno znova delajo, je ta, da se iz znanstvenikov takoj in pre-zgodaj prelevijo v komercialiste. Kajti pred začetkom trženja in reklame se morajo posvetovati s patentnim zastopnikom, kako učinkovito zaščititi izum. Ne smemo namreč pozabiti na pogoj, da mora biti izum na dan vložitve prijave nov. Lahko bi rekli tudi drugače, po domače - da ga javnost še ni videla. Z objavljanjem, reklamo in drugačnim razkazovanjem izuma se nam lahko zgodi, da našega tako rekoč novega izuma formalnopravno sploh ne bo več možno učinkovito zaščititi. Vložitev patentne prijave je seveda povezana z določenimi aktivnostmi, pa tudi s stroški. Če kaže, da izumitelj iz čisto ekonomskih ali drugačnih razlogov ni motiviran, da bi takoj vložil prijavo za zaščito izuma, je včasih pametnejše, da zadeva kak mesec ali leto počaka v predalu ali sefu kot pa da ji sami nespametno zapremo pot do patenta. Obstaja sicer tveganje, da nas medtem kdo prehiti z enakim ali zelo podobnim izumom, vendar je to tveganje realno bistveno manjše od tveganja, da bi naše nespa-metno ravnanje zainteresirani izrabili sebi v prid. Kot vselej obstaja seveda tudi drugačen način razmišljanja. Če na primer pri razvoju pridemo do kakih rešitev, ki za nas niso toliko pomembne, da bi jih zaščitili, hkrati pa bi to utegnila storiti konkurenčna podjetja in nas s tem skušala ovirati ali nam povzročati neprijetnosti pri naših nadaljnjih aktivnostih, lahko na zelo preprost in učinkovit način konkurenci onemogočimo vsakršno možnost zaščite teh rešitev - če jih objavimo. Objavlje-ni dosežki v prihodnje nikdar ne bodo mogli biti več »novi«, razen tega pa bomo z objavo obogatili tudi strokovno znanje in literaturo ter si pridobili reference. Sam postopek za priznanje patenta poteka tako, da po vložitvi prijave izvršijo tako imenovani predhodni oziroma formalni preizkus, v katerem ugotovijo, ali prijava izpolnjuje for-malne pogoje za podelitev patenta, predpisane v ustreznem pravil-niku. Po 18 mesecih od dneva vložitve prijave, v določenih pri-merih tudi prej, pride na vrsto objava v uradnem glasilu Urada, z dnem objave pa se podeli tudi patent. To pomeni tudi tiskanje patentnega spisa, ki je pomemben vir tehničnega znanja. Najbrž ste opazili, da v postopku za priznanje patenta nismo omenili prav tiste faze, ki prinaša največ negotovosti. To je tako imenovani popolni preizkus, torej preizkus, ali izum izpoln-juje uvodoma naštete kriterije za podelitev patenta: novost, ustvarjalnost in izvedljivost. Ta faza je povezana z največjimi stroški, zato jo zakonodaje mnogih, zlasti manjših držav, po načelu tako imenovanega odloženega preizkusa izločajo oziroma zahtevajo le tedaj, kadar je resnično potrebna. To se zagotovo zgodi v primeru kršitev ali drugačnih sporov, ko je treba najprej ugotoviti dejansko območje zaščite patenta in s tem dejanski predmet spora. Pomoč patentnega zastopnika Malo je podjetij, ki razpolagajo s strokovnjaki s področja industrijske lastnine, ki bi lahko učinkovito poskrbeli za zaščito izumov. Zato je najboljše, da se izumitelj v pravem tre-nutku (kdaj je to, smo že povedali) poveže s katerim od patentnih zastopnikov. Lista registriranih zastopnikov je vsakomur na voljo pri Uradu republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine na Kotnikovi 6 v Ljubljani. Zelo je koristno, če patentni zastopnik poleg pravnih veščin, vezanih na sam postopek zaščite, pozna tudi tehnično področje, v katero spada izum. Patentnemu zastopniku, ki bo molčal kot grob in nikomur ne bo povedal, kaj ste izumili, je smiselno do potankosti razodeti izum (kot zdravniku povemo, kje nas boli, ali odvetniku, kaj smo v resnici zagrešili). Zastopnika bo pri tem zanimalo tudi vse, kar je že znano, še zlasti ga bodo zanimale pomanjkljivosti znanih rešitev in tehnični problem, ki ste se ga lotili reševati. Na osnovi teh podatkov vam bo svetoval, kaj je možno in kaj bi bilo dobro za vas. V tej fazi naj bi določili strategijo sestavl-janja prijave za zaščito izuma, od katere je v pretežni meri odvisna učinkovitost zaščite in zlasti območje zaščite. Nikakor namreč ni vseeno, kako je sestavljena prijava. Sama prijava oziroma zahteva za priznanje patenta, ki jo slovenski državljan sam ali prek pooblaščenega zastopnika vloži pri Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine, poleg drugih formalnih prilog vsebuje opis, skice, patentne zahtevke in izvleček. Če vložimo zahtevo, lahko na osnovi Pariške konvencije v roku 12 mesecev zahtevamo zaščito za isti izum tudi v drugih državah, pri čemer tudi v teh državah (članicah omenjene konvencije) prednostna pravica začne veljati z dnem vložitve prijave v matični državi. O možnostih zaščite v tujini bi več spregovorili ob drugi priložnosti. Imetnik pravic v zvezi s patentom je prijavitelj, čeprav je v prijavi naveden tudi avtor. S podelitvijo patenta ima prijavitelj torej izključno pravico izkoriščanja izuma povsod, kjer je patent v veljavi, pri tem pa ne more zanikati avtorstva osebe, ki je navedena kot avtor. Prijavitelj lahko omenjeno pravico tudi prenese na koga drugega ali jo odstopi v obliki licence in s tem pod določenimi pogoji dovoli izkoriščanje izuma komu drugemu. Tudi o podrobnostih s tega področja bi spregovorili kdaj drugič. Čas veljavnosti Zaščita traja po sedanji zakonodaji v splošnem dvajset let (razen v nekaterih specifičnih, zakonsko določenih primerih, ki se nanašajo predvsem na podaljšanje zaradi vojnih razmer ali kliničnega preizkušanja zdravil), šteto od dneva vložitve pri-jave. Pred iztekom devetega leta zaščite je prijavitelj dolžan Uradu predložiti dokument oziroma dokazilo, da patent izpolnjuje kriterije za priznanje. Tak dokument je bodisi patent, priznan v eni od držav, katerih patentni uradi imajo dovolj gradiva in ljudi za kompetentno presojo glede podelitve patenta, ali ustrez-no strokovno mnenje ene od tovrstnih institucij, s katerimi ima Urad sklenjene ustrezne sporazume. Če prijavitelj dokazila ne predloži v omenjenem roku, veljavnost patenta po preteku desetega leta preneha. Povsem enak je epilog tudi v primeru, če se prijavitelj že ob vložitvi zahteve za priznanje patenta odloči za tako imenovani patent s skrajšanim trajanjem, ki pri nas nadomešča uporabni vzorec (Gebrauchsmuster, utility model). V tem primeru ni potreb-no, da prijavitelj Uradu dostavi dokazilo, omenjeno v prejšnjem odstavku. Jasno pa je, da je ustrezno dokazilo oziroma strokovno mnenje ustrezne institucije potrebno v primeru spora, na primer domnevne kršitve pravic. Če povzamemo, je naša sedanja zakonodaja na tem področju razmeroma liberalna, predvsem pa se zdi času in razmeram primer-na. Postopek za pridobitev pravic je kar se da ekonomičen, hkrati pa so dane vse možnosti, da se, kadar je to pač zares potrebno, »pride resnici do dna«. Učinki so najbolje vidni v povečevanju števila prijav, hkrati pa arhaična ultradesna miselnost o super-iornosti in nedosegljivosti izumov ter ultraleva o nesmiselnosti in nasploh »brezzveznosti« zaščite neustavljivo toneta v pozabo. S prodorom podjetništva postaja vse bolj jasno, da izumi so in bodo - če bo sreča mila - vse bolj del naše vsakdanjosti, ki še kako zasluži primerno pozornost.