Spet nekaj, kar od mene terja zvestoba življenju in njegovim zakonitostim. Čas dogajanja v romanu obsega borih deset ur, kar seveda ni dovolj, da bi se med tistimi, ki se srečajo naključno, razvile kake globlje, usodne vezi. Nekateri so vstopili skupaj in vpričo dolgočasja, nakopičenih nesporazumov od prej ali spoznanja o nezadržnem minevanju nadgrajujejo prejšnje odnose. Najraje pa imam tiste, ki se na vlaku srečajo prvič. Ob spoznanju, da si z nekom na silo vržen v isti prostor, je prvi odziv verjetno nelagodje. Velikokrat pri tem tudi ostane, in neprostovoljni sopotniki se nazadnje razidejo brez pozdrava, v upanju, da jim česa takšnega več ne bo treba ponoviti. Svoje junake sem, ker je kaj takega za osnovni zagon dogajanja pač nujno, postavila v težji položaj, ki pa nazadnje bolj osrečuje: premagovanje takšnega nelagodja z navezovanjem stikov. Njihov cilj je nekakšna predstopnja prijateljstva - zavezništvo, zame izredno izzivalno občutje. Junaki se trudijo najti najnižji skupni imenovalec, na podlagi katerega bi se lahko združili proti zunanjemu, tretjemu, tujemu. Tako skleneta obotavljivo zavezništvo Nina in mlada Francozinja, kar se stopnjuje po tem, ko Nina pograbi nepričakovano priložnost junaštva in sopotnici v stiski priskoči na pomoč. Zaveznika postaneta tudi tat Michel in njegova potencialna žrtev Rebecca, ko sta nehote priči Andrinninemu izbruhu nemočnega besa. Takšni naključni, a ključni pripetljaji so tisti, ki pozneje ostanejo in potrjujejo moje prepričanje, da te - vsaj majčkeno - spreminjajo tudi ljudje in reči, ki so te v življenju le bežno ošinili. Vsi moji junaki v Amsterdamu izstopijo drugačni, kot so v Parizu vstopili. Še vedno pa so sami svoji. Če bi morala na tem mestu izluščiti nauk, bi rekla, najbrž je ravno to to.